Pogodba o zaposlitvi je temeljni institut delovnega prava. Glede na čas trajanja pogodbe poznamo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen in določen čas. V 12. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je predpisano, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas, razen če s tem zakonom ni drugače določeno – pogodba o zaposlitvi za določen čas je torej ena izmed posebnosti pogodb o zaposlitvi, ki jo ZDR-1 ureja v petih členih, in sicer od 54. do 58. člena.

Pogodba o zaposlitvi za določen čas se s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas razlikuje v tem, da je čas trajanja zaposlitve določen vnaprej oziroma je vsaj določljiv. To pomeni, da je prenehanje veljavnosti pogodbe določeno z datumom, lahko pa je prenehanje vezano na nek dogodek – pri razlogu nadomeščanja začasno odsotnega delavca je smiselno določiti, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati, ko se odsoten delavec vrne na delo.

Pravice in obveznosti na strani delavca in delodajalca so pri pogodbi o zaposlitvi za določen čas enake kot pri pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas, je pa pogodba o zaposlitvi za določen čas ugodnejša za delodajalca, saj omogoča več fleksibilnosti in lažje načrtovanje delovnega procesa, medtem ko je za delavca stabilnejša pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.

V 54. členu zakon taksativno našteva primere, ko je možno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je torej potreben zakonsko dopusten razlog, ki mora biti naveden že v sami pogodbi o zaposlitvi (po 31. členu ZDR-1 je to bistvena sestavina pogodbe), sicer je pogodba o zaposlitvi za določen čas nezakonita.

Posledice nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas so urejene v 56. členu ZDR-1, ki pravi, da se nezakonita pogodba o zaposlitvi za določen čas transformira v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas – šteje se, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Transformacija v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas se zgodi, če je pogodba za določen čas v nasprotju z zakonom ali s kolektivno pogodbo, torej če pogodba ne vsebuje zakonsko dopustnega razloga, če pogodba ni sklenjena pisno, če čas trajanja ni pisno določen in če delavec ostane na delu po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

Omejitve sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas so urejene v 55. členu ZDR-1. Pogodba o zaposlitvi za določen čas se sklene za čas, ki je potreben, da se delo opravi. Trajanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas je največ 2 leti – v tem obdobju je lahko sklenjenih tudi več pogodb o zaposlitvi za določen čas, vendar skupen neprekinjen čas trajanja teh pogodb ne sme preseči 2 let. Delodajalec tako ne sme sklepati zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih skupno trajanje je več kot 2 leti. Po 2 letih mora tako delavca zaposliti s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če pa delavca ne želi zaposliti, na isto delovno mesto ne sme zaposliti novega delavca s pogodbo za določen čas, saj bi s tem de facto verižil zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas po že pretečenem roku 2 let. Omenjeno obdobje 2 let se prekine, če delavcu poteče pogodba o zaposlitvi za določen čas, delodajalec pa vsaj 3 mesece ne sklene nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas – tako začne teči novo obdobje 2 let.

V drugem odstavku 55. člena so navedene izjeme, za katere omenjena omejitev 2 let ne velja. Kot primer lahko navedemo nadomeščanje začasno odsotnega delavca in zaposlitev poslovodne osebe. Taka ureditev izhaja iz praktičnih razlogov, saj se nemalokrat zgodi, da je delavec, ki je nadomeščen, odsoten dlje kot sprva predvideni 2 leti. Primer poslovodne osebe tudi dopušča izjemo – podlaga za to je v 73. členu ZDR-1, ki določa, da se lahko s poslovodno osebo drugače dogovori o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. Ta izjema izhaja iz dvojnega položaja poslovodne osebe, in sicer delovnopravnega ter statusno pravnega položaja – prvi nastane s pogodbo o zaposlitvi, drugi pa z aktom o imenovanju.

Zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas presojajo delovna in socialna sodišča. V sodni praksi se velikokrat pojavljajo zadeve povezane z nezakonitim razlogom za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pogosti pa so tudi primeri, ko je razlog zakonit, ampak samo delo ni začasne narave. Kot tipičen primer nezakonitega razloga lahko navedemo poskusno delo – ta razlog ni naveden v 54. členu ZDR-1 – je pa lahko poskusno delo del zaposlitve za določen čas. Novela ZDR-1 po novem določa, da poskusno delo, ki je določeno v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, traja sorazmerno s trajanjem pogodbe in z naravo dela. Če se sklene zaporedna pogodba o zaposlitvi za določen čas za isto delo, ne sme vključevati poskusnega dela.