V primeru neupravičene obsodbe oziroma v primeru neupravičene odveze prostosti ima oškodovanec pravico vložiti odškodninski zahtevek proti državi, saj država objektivno odgovarja za delovanje svojih organov. V okvir neupravičenega odvzema prostosti spada neupravičeno prestajanje zaporne kazni, v primeru policijskega in sodnega pridržanja, v primeru pripora ali hišnega pripora.

Za izplačilo odškodnine pa morajo biti izpolnjene vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti in sicer: nedopustno ravnanje, nedopustna škoda, vzročna zveza in odgovornost.

Že Ustava Republike Slovenije v 30. členu določa, da kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu. Iz slednjega tako izhaja, da je svoboda ena izmed ustavno zagotovljenih človekovih pravic, zaradi česar država ne sme posegati, razen če pravic ostalih ni mogoče zavarovati na drugačen, ustrezen način.

538. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: „ZKP“) določa, da ima pravico do povračila škode zaradi neupravičene obsodbe tisti, ki mu je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena kazen, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom novi postopek pravnomočno ustavljen ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zoper njega zavrnjena ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, razen v primerih:
– če je bil postopek ustavljen ali sodba, s katero je bila obtožba zavrnjena, izrečena zaradi tega, ker pregon ni več dopusten zaradi zastaranja po krivdi obsojenca ali ker je v novem postopku oškodovanec kot tožilec oziroma zasebni tožilec odstopil od pregona ali ker je oškodovanec umaknil predlog, do odstopa oziroma umika pa je prišlo po sporazumu z obdolžencem;
– če je bila s sklepom v novem postopku obtožnica zavržena zaradi tega, ker sodišče ni bilo pristojno, upravičeni tožilec pa je začel pregon pred pristojnim sodiščem.

Obsojenec pa nima pravice do povrnitve škode, če je s svojim krivim priznanjem ali kako drugače namenoma povzročil svojo obsodbo, razen če je bil v to prisiljen.

Nadalje 539. člen ZKP določa, da pravica do povrnitve škode zastara v treh letih od pravnomočnosti sodbe, s katero je bil obdolženec na prvi stopnji oproščen obtožbe ali s katero je bila obtožba zavrnjena, oziroma v treh letih od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bila obtožnica zavržena ali postopek na prvi stopnji ustavljen; če je o pritožbi odločalo Višje sodišče, pa v treh letih od prejema njegove odločbe.

Preden vloži pri sodišču tožbo za povrnitev škode, se mora upravičenec iz prejšnjega člena s svojo zahtevo obrniti na državno odvetništvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine, v skladu z določbami o predhodnem postopku iz zakona, ki ureja državno odvetništvo.

Če zahtevi za povrnitev škode ni ugodeno ali če državno odvetništvo in upravičenec iz 538. člena tega zakona ne dosežeta sporazuma v treh mesecih od njene vložitve, sme vložiti upravičenec iz 538. člena tega zakona pri pristojnem sodišču tožbo za povrnitev škode. Če je bil dosežen sporazum le glede dela zahtevka, sme vložiti tožbo glede ostanka. Tožba za povrnitev škode se vloži zoper Republiko Slovenijo.

Tako se je glede višine primarno potrebno obrniti na državno odvetniško, ki pa tudi odloča glede same višine. Komisija državnega odvetništva primarno upošteva dolžino trajanja neupravičeno odvzete prostosti ter samo sodno prakso sodišč, ki so v podobnih primerih v preteklosti že izplačali denarno odškodnino.

V kolikor se posameznik s ponujeno višino strinja je postopek zaključen, v nasprotnem primeru pa je primoran zoper državo vložiti tožbo, s katero zahteva primerno odškodnino.

Skladno s 546. členom ZKP se osebi, ki ji je zaradi neopravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti prenehalo delovno razmerje ali lastnost zavarovanca socialnega zavarovanja ali ji je bila onemogočena oziroma odložena zaposlitev, do katere bi sicer prišlo, se prizna delovna oziroma zavarovalna doba, kot da bi bila delala tisti čas, ki ga je zaradi neopravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti izgubila. V to dobo se všteje tudi čas brezposelnosti, do katere je prišlo zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti, če se to ni zgodilo po njeni krivdi.

Kot je razvidno lahko osebam, zaradi kršitve kazenskega postopka nastane škoda. Škoda lahko nastane tako materialna kot nematerialna. Med materialno škodo štejemo predvsem izguba dohodka, ki je stranki nastala, med nematerialno škodo pa spadajo duševne bolečine, ki so stranki nastale zaradi neupravičenega odvzema prostosti oziroma neupravičene obsodbe.