Prometna nesreča lahko v trenutku povzroči posledice, ki posameznika spremljajo še dolgo po samem dogodku. Poleg telesnih poškodb in stroškov zdravljenja se lahko pojavijo tudi strah, duševne bolečine, zmanjšanje življenjskih aktivnosti – invalidnost, izguba dohodka, stroški prevozov in drugi izdatki. V takšnih primerih ima oškodovanec praviloma pravico zahtevati povrnitev nastale škode (premoženjske in/ali nepremoženjske).

Če je prometno nesrečo povzročil drug udeleženec, lahko oškodovanec škodo, ki jo krije obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, praviloma uveljavlja neposredno pri zavarovalnici povzročitelja. To določa 20. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP). V 20.a členu ZOZP pa je določeno, da mora zavarovalnica najkasneje v treh mesecih od vložitve odškodninskega zahtevka dati utemeljeno ponudbo za odškodnino, če odgovornost ni sporna in je škoda v celoti ocenjena oziroma dati utemeljen odgovor na odškodninski zahtevek, če je odgovornost sporna ali ni bila natančno ugotovljena oziroma če škoda ni bila v celoti ocenjena.

Na vprašanje, kakšna odškodnina pripada oškodovancu po prometni nesreči, pa ni mogoče odgovoriti enoznačno. Višina odškodnine je namreč odvisna od številnih okoliščin konkretnega primera, predvsem od vrste in teže poškodb, trajanja zdravljenja, posledic, starosti oškodovanca ter vpliva poškodb na njegovo vsakdanje in poklicno življenje, ipd.. Če je k nastanku oziroma povečanju škode prispeval tudi oškodovanec, se lahko odškodnina ustrezno zmanjša.

Temeljna pravila odškodninske odgovornosti so v slovenski zakonodaji urejena v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju: OZ).

Premoženjska škoda predstavlja zmanjšanje premoženja oziroma stroške, ki so nastali zaradi prometne nesreče. Sem lahko sodijo npr. stroški zdravljenja in rehabilitacije, zdravila, prevozi na zdravljenje, stroški pomoči druge osebe, poškodovanje osebnih stvari, stroški popravila vozila oziroma drugi utemeljeni izdatki. V določenih primerih je mogoče zahtevati tudi povrnitev izgubljenega zaslužka, če je zaradi posledic nesreče prišlo do izpada dohodka.

Nepremoženjska škoda pa zajema predvsem posledice, ki jih ni mogoče neposredno izraziti v denarju. V 179. členu OZ so kot pravno priznane oblike nepremoženjske škode med drugim določene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženost in strah.

Pomembno je tudi, da se pri odmeri odškodnine ne upošteva zgolj diagnoza. Dve osebi z enako poškodbo lahko utrpita različno škodo. Za odmero je pomembno, kako intenzivne in dolgotrajne so bile bolečine, kako dolgo je trajalo zdravljenje, ali so ostale trajne posledice ter kako te vplivajo na življenje konkretnega oškodovanca.

Odškodninski zahtevek mora biti čim bolj celovit in ustrezno dokumentiran. Priporočljivo je priložiti oziroma zbrati zlasti zdravstveno dokumentacijo, izvide, račune in dokazila o stroških, dokazila o bolniškem staležu in izgubi dohodka ter drugo dokumentacijo, ki izkazuje obseg nastale škode.

Pri zahtevku za nepremoženjsko škodo je posebej pomemben celovit opis poteka zdravljenja in posledic poškodbe. Pri tem ni pomembno samo, katere poškodbe so bile ugotovljene neposredno po nesreči, temveč tudi, ali so se pozneje pojavile trajne posledice, tudi t.i. invalidnost.

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo se določa po načelu pravične denarne odškodnine. Škodo se mora oceniti individualno, hkrati pa upoštevati tudi objektivna merila in primerljivost z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih. To potrjuje tudi sodna praksa. Iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2990/2015 izhaja, da je odškodnina sicer individualna, vendar mora biti njena višina vpeta v širše okvire, ki jih oblikuje sodna praksa glede manjših, večjih in katastrofalnih škod. Podobno je Višje sodišče v Ljubljani v zadevi opr. št. II Cp 792/2020 poudarilo načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pri primerjavi z drugimi primeri je treba upoštevati skupni znesek prisojene odškodnine, ne zgolj posameznih postavk nepremoženjske škode. Sodna praksa tako omogoča orientacijo, vendar višine odškodnine ni mogoče določiti zgolj na podlagi ene pretekle sodbe relativno podobnega primera. Enakega primera tako ali tako ni. Ključne so konkretne okoliščine posameznega oškodovanca.

Če prometna nesreča povzroči trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, je lahko odškodnina bistveno višja kot pri poškodbi, ki se pozdravi brez trajnih posledic. Pri tem se ocenjuje, kako poškodba vpliva na vsakdanje življenje, športne aktivnosti, delo, družinsko življenje in druge aktivnosti posameznika.

OZ omogoča tudi povrnitev bodoče nepremoženjske škode, kadar je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v prihodnosti. Tako iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1847/2016 izhaja, da je sodišče pri odmeri upoštevalo tudi mladost oškodovanca in dejstvo, da bo moral posledice poškodbe prestajati še dolgo časa in je zato prisodilo odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo. Primer je pomemben tudi zato, ker kaže, da lahko na višino odškodnine vplivajo starost, trajanje posledic, strah in skaženost.

Oškodovanec mora biti pozoren tudi na roke za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Po 352. členu OZ odškodninska terjatev praviloma zastara v treh letih od trenutka, ko je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja, v vsakem primeru pa v petih letih od nastanka škode.

Odškodninski postopek se lahko na prvi pogled zdi preprost, vendar je pri hujših poškodbah pogosto bistveno zahtevnejši in zapleten. Zavarovalnica lahko odgovornost priznava le delno, izplača nesporni del odškodnine ali oceni posledice poškodbe drugače kot oškodovanec. Pred sprejemom ponudbe zavarovalnice oziroma podpisom poravnave je priporočljivo preveriti, ali je bil pri odmeri odškodnine upoštevan celoten obseg nastale škode in ali so bile ustrezno upoštevane tudi morebitne trajne oziroma bodoče posledice.

Naša odvetniška pisarna vam lahko pomaga pri presoji odgovornosti za nesrečo, opredelitvi vseh oblik škode, pripravi in utemeljitvi odškodninskega zahtevka, pogajanjih z zavarovalnico ter po potrebi pri sodnem uveljavljanju pravic. Pri tem je pomembno, da se odškodninski zahtevek ne oblikuje zgolj na podlagi diagnoze ali splošne ocene posledic. Vsak primer je treba obravnavati individualno, saj lahko prav podrobnosti (trajanje zdravljenja, intenzivnost bolečin, psihične posledice, trajne omejitve, starost oškodovanca in vpliv poškodbe na njegovo življenje) pomembno vplivajo na končni znesek izpogajane ali prisojene odškodnine.