Pri kreditnih oziroma posojilnih pogodbah v švicarskih frankih (CHF) gre za posojilne pogodbe z valutnimi klavzulami, kar pomeni, da kreditojemalec vzame posojilo v drugi valuti ter se ga zaveže v tej valuti tudi odplačevati. Mnogo potrošnikov je v obdobju pred finančno krizo leta 2008 najemalo posojila v tuji valuti – švicarskih frankih, saj so slovenske banke ponujale posojila vezana na švicarski frank, kot ugodnejšo možnost v primerjavi s posojili v evrih. Zaradi nizke obrestne mere in relativno stabilnega tečaja švicarskega franka so bila ta posojila privlačna za mnoge slovenske državljane.

Švicarska centralna banka je leta 2015 nenadoma odpravila omejitve vrednosti franka glede na evro, kar je povzročilo velik skok vrednosti švicarske valute. Valutna sprememba je vplivala na rast pogodbene obveznosti potrošnika do banke, pri čemer so potrošniki začeli znatno preplačevati predvideno pogodbeno obveznost na podlagi sklenjene kreditne pogodbe.

Pojavilo se je vprašanje ali so se potrošniki v času sklenitve posojilne pogodbe zavedali vseh tveganj sklepanja posojilne pogodbe v tuji valuti ter če so banke izpolnile pojasnilo dolžnost, saj je sprememba valute CHF pripeljala med drugim tudi do poslabšanja premoženjskega položaja posameznega potrošnika. V zadnji letih je sodišče Evropske Unije in Vrhovno sodišče izdalo več sodb, v katerih so odstopili od prehodne sodne prakse, ki je bila bolj naklonjena bankam. V nadaljevanju bo pojasnjeno zakonske določbe in sodno prakso na področju ničnosti kreditnih pogodb v CHF ter pod katerimi pogoji je posojilna pogodba nična in je potrošnik upravičen povrnitve preplačila kredita.

Namen evropskega potrošniškega prava in s tem tudi slovenskega potrošniškega prava je vzpostaviti dejansko ravnotežje med pogodbenimi strankami z odpravo neravnotežja, ki se ustvarja zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, da se uravnoteži šibkejši položaj potrošnikov.[1]

Direktiva Sveta 93/13/EGS v prvem odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) v prvem odstavku 24. člena določa, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če:

• v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ali
• povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali
• povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali
• nasprotujejo načelu poštenja in vesti.

Po določbi drugega odstavka 23. člena ZVPot se sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, lahko šteje za nepoštenega in s tem za ničnega. Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, bistveno sestavino pogodbe, ima za posledico ničnost pogodbe v celoti.

Za presojo nepoštenega pogodbenega pogoja pa je ključna pojasnilna dolžnost. Če ni izvedena z ustrezno profesionalno skrbnostjo, postane glavni predmet obveznosti nejasen in nepregleden, banka pa ravna v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).

Po sodni praksi Sodišča EU[2] je ključni namen predpogodbenega informiranja pri kreditih v tuji valuti, da finančna ustanova potrošnika jasno obvesti o možnosti znatnih negativnih finančnih posledic, vključno s tistimi, ki bi jih potrošnik morda težko nosil ter da razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. To vključuje specifična pojasnila o tveganjih v primeru občutnega padca vrednosti valute, ki je uradno plačilno sredstvo v državi potrošnikovega stalnega prebivališča, in o možnosti povečanja tujih obrestnih mer. To pomeni, da mora biti potrošnikom omogočeno oceniti ekonomske posledice pogodbenih pogojev ali pogodbe.

Po sodni praksi, ki jo je dokončno oblikovalo Vrhovno sodišče, banka svoje pojasnilne dolžnosti glede valutnega tveganja ne izpolni zgolj z vključitvijo valutne klavzule v pogodbo. Ključno je, ali je bilo kreditojemalcu valutno tveganje dovolj vsebinsko pojasnjeno. Banka bi torej morala predstaviti, do kakšnih tečajnih nihanj bo lahko dejansko prišlo, kako se bo obseg vrednosti mesečnega obroka skozi daljše časovno obdobje višal ter kakšno je lahko približno tečajno razmerje med domačo in tujo valuto. Banka mora posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.[3] Vrhovno sodišče je tudi pojasnilo, da je ekonomska izobrazba stranke nebistvena za presojo izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti.[4] ”Pojasnilna dolžnost je namreč standardizirana in zato objektivizirana in potrošnik, četudi ekonomsko izobražen, ni v informacijsko enakovrednem položaju z banko, ki se vsakodnevno in sistematično ukvarja z denarnim poslovanjem in ki poseduje akumulirano znanje številnih bančnikov, finančnikov in drugih ekspertov s področja bančništva, ki tvorijo njeno zaposlitveno strukturo.”[5]

V primeru, da banka ni izpolnila zgoraj obrazložene pojasnile dolžnosti, bi to pomenilo nepoštenost pogodbenega pogoja in posledično ničnost sporne pogodbe. Nična kreditna pogodba v valuti švicarski frank pa nima pravnega učinka, zato nobena od strank nima izpolnitvenega zahtevka. Kdor je torej izpolnil svojo obveznost na podlagi nične pogodbe, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico s kondikcijskim zahtevkom zahtevati svojo izpolnitev nazaj. To pomeni, da mora banka vrniti preplačilo zneska po takšni kreditni pogodbi. Ničnost kreditne pogodbe v švicarskih frankih pomeni, da se pogodba šteje za nično od začetka ali za nično v delu, ki vsebuje nepoštene pogoje.

Potrošniki, ki so se znašli v položaju, kjer banke niso izpolnile svoje pojasnilne dolžnosti pri sklenitvi kreditnih pogodb v švicarskih frankih, lahko zahtevajo ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, vrnitev preplačila kredita ter prenehanje zastavne pravice, s katero so zavarovali terjatev. Do izdaje pravnomočne odločbe pa ima potrošnik tudi možnost začasne odredbe, s katero lahko doseže, da se odloži plačevanje obrokov po kreditni pogodbi, do pravnomočne odločitve sodišča o njihovem tožbenem zahtevku glede ničnosti same kreditne pogodbe.

[1] Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah

[2] C-776/19 – C-782/19

[3] Odločba US RS Up-54/19, tč. 20

[4] VSRS Sodba II Ips 32/2019

[5] VSRS Sodba in sklep II Ips 56/2023