Včasih se zgodi, da pri upravnem organu vložimo vlogo, nato pa se zdi, kot da se ne zgodi nič. Minejo tedni, nato meseci, odločbe pa še vedno ni. Takšno čakanje je lahko zelo neprijetno, še posebej kadar je od odločitve organa odvisna pomembna življenjska situacija ali izplačilo denarnih sredstev. To velja na primer pri odločanju o denarni socialni pomoči, otroškem dodatku, znižanem plačilu vrtca, subvenciji šolske prehrane in drugih pravicah iz javnih sredstev. Posameznik se tako lahko znajde v položaju, ko je vlogo pravočasno vložil in izpolnjuje vse zakonske pogoje, vendar na odločitev pristojnega organa čaka nerazumno dolgo. Čeprav se v praksi lahko zdi, da je čakanje na odločbo nekaj, kar mora posameznik preprosto sprejeti, temu ni tako. Zakon določa roke, v katerih mora upravni organ praviloma odločiti.
Po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora organ odločbo izdati čim prej, najpozneje pa v enem mesecu, kadar odloča v skrajšanem ugotovitvenem postopku oziroma pred izdajo odločbe ni treba izvesti posebnega ugotovitvenega postopka oziroma v dveh mesecih, kadar je pred izdajo odločbe treba izvesti poseben ugotovitveni postopek. V zahtevnejših zadevah se lahko rok izjemoma podaljša še za največ dva meseca. V takšnem primeru pa organ ne more preprosto molčati. Stranko mora o podaljšanju roka obvestiti, pojasniti razlog za podaljšanje in navesti, v kakšnem roku lahko pričakuje odločitev.
Pomembno je torej vedeti, da tudi upravne organe vežejo zakonski roki, pri tem pa v primeru njihove pasivnosti in nespoštovanja predvidenih rokov, stranki na odločbo ni potrebno čakati v nedogled. Prav takšne situacije ureja institut molka organa. Preprosto povedano gre za položaj, ko pristojni organ o zahtevi v predpisanem roku posamezniku ne izda in ne vroči odločbe. Takšna situacija je lahko za posameznika zelo neprijetna, vendar zakon v takšnem primeru predvideva pravna sredstva, s katerimi lahko doseže, da se postopek premakne z mrtve točke in da pristojni organ o njegovi vlogi končno odloči. Teh možnosti veliko posameznikov pogosto ne pozna ali pa ne ve kdaj jih lahko uporabijo, na koga se lahko obrnejo in kakšni so roki. Prav zato je pomembno, da posameznik, ki na odločbo čaka predolgo, ne ostane zgolj pri telefonskih klicih in poizvedovanju, ampak pozna tudi pravna sredstva, ki jih ima na voljo.
Pomembno je torej vedeti, da tudi upravne organe vežejo zakonski roki, pri tem pa v primeru njihove pasivnosti in nespoštovanja predvidenih rokov, stranki na odločbo ni potrebno čakati v nedogled. Prav takšne situacije ureja institut molka organa. Preprosto povedano gre za položaj, ko pristojni organ o zahtevi v predpisanem roku posamezniku ne izda in ne vroči odločbe. Takšna situacija je lahko za posameznika zelo neprijetna, vendar zakon v takšnem primeru predvideva pravna sredstva, s katerimi lahko doseže, da se postopek premakne z mrtve točke in da pristojni organ o njegovi vlogi končno odloči. Teh možnosti veliko posameznikov pogosto ne pozna ali pa ne ve kdaj jih lahko uporabijo, na koga se lahko obrnejo in kakšni so roki. Prav zato je pomembno, da posameznik, ki na odločbo čaka predolgo, ne ostane zgolj pri telefonskih klicih in poizvedovanju, ampak pozna tudi pravna sredstva, ki jih ima na voljo.
Če upravni organ v zakonskem roku ne izda in ne vroči odločbe, lahko posameznik vloži pritožbo zaradi molka organa. Pri tem gre za posebno obliko pritožbe. Ker odločbe, zoper katero bi se lahko pritožili sploh ni, zakon določa, da se šteje, kot da je bil zahtevek stranke zavrnjen. Stranka tako lahko z vložitvijo pritožbe doseže, da se z njeno zadevo začne ukvarjati organ druge stopnje. Pomembno je, da stranka pritožbe ne vloži prezgodaj – vložiti jo je mogoče šele po poteku zakonskega roka za izdajo odločbe (enomesečni ali dvomesečni). Ko ta rok poteče, pa stranka s pritožbo zaradi molka organa ni vezana na običajni pritožbeni rok. Pritožbo lahko vloži kadarkoli do izdaje in vročitve odločbe organa prve stopnje. Pritožba zaradi molka organa ni mogoča le v primeru, ko organ prve stopnje sploh še ni izdal odločbe. Podobna situacija lahko nastane tudi takrat, ko je bila odločba prve stopnje sicer že izdana, vendar jo je organ druge stopnje v pritožbenem postopku odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Tudi v takem primeru mora organ prve stopnje ponovno odločiti v zakonsko določenem roku. Če tega ne stori, lahko stranka zaradi njegovega molka ponovno uporabi pravna sredstva, ki jih zakon predvideva za primer, ko organ ne odloči pravočasno.
Z vložitvijo pritožbe se zadeva prenese v obravnavo na organ druge stopnje. Ta od organa prve stopnje zahteva pojasnilo, zakaj odločba ni bila izdana pravočasno. Če organ druge stopnje ugotovi, da je za zamudo obstajal opravičen razlog oziroma da je do zamude prišlo iz razlogov na strani stranke, lahko organu prve stopnje podaljša rok za izdajo odločbe. Podaljšanje lahko traja največ en mesec. Če razlogi za zamudo niso opravičeni, pa organ druge stopnje praviloma ne sme preprosto določiti novega roka in čakati, da bo organ prve stopnje odločil. V tem primeru mora nastopiti izrazito aktivno, s strani organa prve stopnje pridobiti dokumentacijo zadeve in nato sam izda odločbo. Le izjemoma lahko organ druge stopnje zadevo vrne organu prve stopnje, če presodi, da bo ta postopek izvedel hitreje in bolj ekonomično. Pri tem je pomembno poudariti, da zgolj dejstvo, da je organ obremenjen z velikim številom zadev, samo po sebi še ne pomeni, da lahko posameznik zaradi tega čaka neomejeno dolgo.
Enako velja za druge organizacijske okoliščine na strani organa. Pri presoji, ali je zamuda upravičena, je zato pomembno, kaj je dejanski razlog za zamudo in ali ga je mogoče šteti za opravičenega. Tudi Upravno sodišče je v svoji sodni praksi večkrat presojalo vprašanje upravičenosti razlogov za zamudo¹.
Pravno varstvo posameznika se s pritožbo zaradi molka organa ne konča. Tudi organ druge stopnje mora o pritožbi odločiti v zakonsko določenem roku. Po trenutno veljavni ureditvi mora biti odločba o pritožbi izdana čim prej, najpozneje v dveh mesecih od prejema pritožbe. Če tudi organ druge stopnje ne odloči pravočasno, lahko stranka nanj naslovi posebno vlogo s katero zahteva, naj o njeni pritožbi vendarle odloči. Če tudi po tej novi zahtevi v nadaljnjih sedmih dneh ni izdan odločba, lahko stranka sproži upravni spor zaradi molka organa. Zakon v takem primeru določa, da lahko stranka sproži upravni spor, kot da bi bila njena pritožba zavrnjena.
Vse navedeno pomeni, da ima posameznik, ki je zaradi neodločanja upravnega organa ostal brez odgovora, na voljo več zaporednih pravnih možnosti. Namen teh možnosti je preprost: preprečiti, da bi zaradi pasivnosti upravnega organa posameznik za nedoločen čas ostal brez odločitve o svoji pravici ali pravni koristi. Dolgotrajno odločanje upravnega organa za posameznika ni problematično samo zato, ker mora na odločitev čakati. Zaradi dolgotrajnega postopka se lahko vmes spremenijo tudi dejanske okoliščine ali predpisi, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici. To lahko posameznika postavi v precej neugoden položaj. Predstavljajmo si, da je vlogo vložil v času, ko je izpolnjeval določene zakonske pogoje, nato pa se zakon spremeni in določi strožje pogoje. Če bi organ odločil pravočasno, bi bila njegova vloga obravnavana še po prejšnjih pravilih. Zaradi neodzivnosti upravnega organa, pa bi bil posameznik zaradi spremembe zakonodaje lahko obravnavan strožje oziroma manj ugodno. Takšen položaj odpira pomembno vprašanje, in sicer, ali lahko posameznik zaradi tega, ker upravni organ ni odločil pravočasno, izgubi možnost uveljavljanja pravice pod pogoji, ki so veljali, ko je svojo vlogo vložil? Na to vprašanje je opozorilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. Up-304/01-27 z dne 20.05.2004. V obravnavanem primeru je upravni organ o vlogi za sprejem v slovensko državljanstvo odločal nerazumno dolgo. V času odločanja se je zakon spremenil in določil strožji pogoj glede znanja slovenskega jezika. Posledica je bila, da bi moral biti posameznik zaradi dolgotrajnega odločanja organa obravnavan po strožjih pravilih, ki ob vložitvi njegove vloge še niso veljala. Ustavno sodišče je poudarilo, da zakonsko določeni roki za odločanje niso namenjeni zgolj organizaciji dela upravnih organov. Pomembni so tudi za varstvo pravic posameznika in njegovo pravno varnost. Če bi upravni organ lahko odločal bistveno dlje, kot mu dopušča zakon, bi se namreč povečala možnost, da se med postopkom spremenijo okoliščine ali predpisi in bi posameznik zaradi tega prišel v slabši položaj. Ta primer dobro pokaže, zakaj je pomembno, da posameznik v primeru molka organa ne čaka neomejeno dolgo. Pravočasno ukrepanje ni pomembno samo zato, da bi čim prej dobil odločbo. Pomembno je lahko tudi zato, da zaradi dolgotrajnega odločanja organa ne pride v slabši pravni položaj. Pri odločanju je namreč potrebno upoštevati tisto dejansko in pravno stanje, ki je veljalo v trenutku, ko je stranka vložila svojo pritožbo zaradi molka organa.
Če upravni organ o vaši vlogi ne odloči v zakonsko določenem roku, vam ni treba zgolj čakati in upati, da bo odločba nekoč vendarle izdana. Zakon vam v primeru molka organa daje na voljo pravna sredstva, s katerimi lahko dosežete, da se postopek nadaljuje in da pristojni organ o vaši vlogi tudi dejansko odloči. Če menite, da upravni organ o vaši vlogi odloča predolgo in niste prepričani ali je rok za odločitev že potekel, katero pravno sredstvo imate na voljo in kako ga pravilno vložiti, vam lahko pri presoji vašega primera in nadaljnjih korakih pomagamo v naši odvetniški pisarni.
[1] UPRS sodba in sklep II U 134/2016 z dne 04.05.2016