Pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja oz. izročilna pogodba je v slovenski zakonodaji urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ), in sicer v V. poglavju oz. v členih od 546. do 556.

Izročitelj se z izročilno pogodbo zaveže, da bo svoje premoženje izročil in razdelil svojim potomcem, posvojencem ter njihovim potomcem. Premoženje izročitelja se na potomce prenese takoj ob sklenitvi izročilne pogodbe in ne šele ob smrti izročitelja (kot npr. z pogodbo o dosmrtnem preživljanju).

Izročilna pogodba je veljavna, če je sklenjena v obliki notarskega zapisa. Z njo se morajo strinjati vsi izročiteljevi potomci, posvojenci in njihovi potomci, ki bi bili po zakonu poklicani, da po njem dedujejo. Če kakšen potomec ni dal privolitve, jo lahko da pozneje v enaki obliki. Izročitev in razdelitev ostaneta veljavni, če potomec, ki se ni strinjal, umre pred izročiteljem, ne da bi bil zapustil svoje potomce, če se odpove dediščini, če je razdedinjen ali če je dedno nevreden. Navedeno potrjuje tudi sodna praksa, in sicer sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 279/2013 z dne 5.2.2015, kjer je določeno, da je za izročilno pogodbo značilna vnaprejšnja ureditev dedovanja, zaradi česar morajo biti za njeno veljavnost vanjo vključeni oz. morajo z njo soglašati vsi k dedovanju poklicani potomci. Če je ta pogoj izpolnjen, gre za izročilno pogodbo, ne glede na to, ali si je izročevalec pridržal pravice v smislu 111. člena ZD. Če pa pogoj vključenosti vseh k dedovanju poklicanih potomcev ni izpolnjen, mora sodišče upoštevaje pogodbeno voljo strank presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za veljavnost kakšne druge pogodbe. Če gre v takem primeru za neodplačna razpolaganja, se tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, štejejo za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Drugače velja, če se prejemnik premoženja z izročilno pogodbo zaveže, da bo izročevalcu nudil določene dajatve ali storitve. V tem primeru gre po vsebini za pogodbo o preužitvu, pri kateri preživljanec še pred svojo smrtjo prenese svoje premoženje na preživljavca.

Predmet izročitve in razdelitve premoženja je samo sedanje izročiteljevo premoženje, in sicer vse ali pa samo del. Neveljavno je določilo o načinu razdelitve premoženja, ki bo v izročiteljevi zapuščini.

Ko izročitelj umre, v zapuščino po njem spada samo tisto premoženje, ki ni bilo zajeto z izročilno pogodbo in tisto premoženje, ki ga je izročitelj pridobil pozneje. Premoženje, ki so ga potomci izročitelja prej pridobili z izročitvijo in razdelitvijo, ne spada v zapuščino po izročitelju in se ne upošteva pri ugotvaljanju njene vrednosti.

V primeru, da se kakšen potomec ni strinjal z izročitvijo in rezdelitvijo, se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim potomcem, za darila in se po smrti izročitelja z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Enako velja v primeru, če se izročitelju po izročitvi in razdelitvi, s katero so se strinjali vsi potomci, rodi otrok ali se pojavi potomec, ki je bil razglašen za mrtvega.

Izročitelj lahko ob izročitvi in razdelitvi pridrži zase, za svojega zakonca ali za koga drugega, pravico užitka vsega izročenega premoženja ali dela premoženja, ali pa si izgovori dosmrtno rento v naravi ali v denarju, dosmrtno preživljanje ali kakšno drugo nadomestilo. Če sta užitek ali dosmrtna renta dogovorjena za izročitelja in njegovega zakonca skupaj, gre v primeru smrti enega od njiju užitek oz. renta v celoti drugemu do njegove smrti, če ni kaj drugega dogovorjeno ali če iz okoliščin primera ne izhaja kaj drugega. Tudi iz sodbe Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 171/2015 z dne 19.5.2014 izhaja, da si izročitelj v izročilni pogodbi lahko izgovori dosmrtno preživljanje ali kakšno drugo nadomestilo, ki je v izročiteljevem življenjskem interesu, saj mu omogoča ohranitev njegovega življenjskega standarda ali pa mu celo zagotovi možnosti za preživetje, posebej, ko izroči in razdeli vse ali glavnino svojega premoženja, drugih sredstev za preživljanje (npr. pokojnine) pa nima ali so le-ta preskromna.

Izročitelj pa lahko pri izročitvi in razdelitvi upošteva tudi svojega zakonca, ki pa se mora s tem tudi strinjati. Če zakonec pri izročitvi in razdelitvi ni upoštevan, ostane njegova pravica do nujnega deleža neokrnjena. Izročitev in razdelitev v tem primeru ostane veljavna, pri ugotavljanju vrednosti zapuščine, po kateri se določa nujni delež preživelega zakonca, pa se tisti deli zapustnikovega premoženja, ki jih je izročil svojim potomcem, štejejo za darila.

Potomci, med katere je izročitelj razdelil svoje premoženje niso odgovorni za dolgove izročitelja, razen, če ni bilo v izročilni pogodbi določeno kaj drugega. Izročiteljivi upniki lahko izpodbijajo izročitev in razdelitev ob pogojih, ki veljajo za izpodbijanje neodplačnih razpolaganj.

Obveznost jamčenja, ki nastane po delitvi med sodediči, nastane tudi med potomci po izročitvi in razdelitvi premoženja, katero jim je izročil in razdelil njihov prednik oz. posvojitelj.

Izročitelj lahko prekliče izročilno pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi potomec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi ta prejeto obdržal. Enako velja v primeru, če potomec ne daje izročitelju ali komu drugemu preživnine, ki je bila dogovorjena z izročilno pogodbo ali če ne poravna izročiteljevih dolgov, katerih poravnava mu je bila z izročilno pogodbo naložena. V drugih primerih neizpolnitve bremen, prevzetih z izročilno pogodbo, odloči sodišče, upoštevajoč pomembnost bremen za izročitelja in druge okoliščine primera, ali ima izročitelj pravico zahtevati vrnitev danega premoženja ali pa ima samo pravico zahtevati prisilno izpolnitev bremen. Kot izhaja iz sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 3944/2021 z dne 23.5.2012, za utemeljenost preklica ne zadostuje vsaka nehvaležnost, ampak mora biti ravnanje tako zavržno, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi potomec izročeno premoženje obdržal. Kot hudo nehvaležnost je mogoče šteti le ravnanja, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic pogodbe. Presoja o obstoju velike nehvaležnosti narekuje celovito presojo vseh okoliščin in dejanj med potomcem in izročevalcem.

Potomec, ki je moral vrniti izročitelju to, kar je prejel ob izročitvi in razdelitvi, lahko zahteva svoj nujni delež po izročiteljevi smrti, če ni razdedinjen, ali nevreden, da bi dedoval po izročitelju, ali če se ni odpovedal dediščini. Pri izračunavanju njegovega nujnega deleža se štejejo tisti deli premoženja, ki jih je zapustnik za življenja izročil in razdelil med druge svoje potomce, za darila.