Kaj se zgodi z elektronsko pošto, profili na družbenih omrežjih, fotografijami v oblaku ali kriptovalutami po smrti? Ali dediči samodejno pridobijo dostop do teh računov? Gre za vprašanja, ki postajajo vse pomembnejša, saj velik del življenja danes poteka v digitalnem okolju. Poleg klasičnega premoženja, kot so nepremičnine in bančni računi, zapustnik pogosto za seboj pusti tudi digitalno zapuščino, ki lahko zajema tako osebne vsebine kot tudi premoženje večje finančne vrednosti. Ker pravni okvir temu, razmeroma novemu, področju še vedno ne sledi, se v praksi pojavljajo številna odprta vprašanja, ki niso zgolj tehnične, temveč tudi temeljno pravne narave.

Digitalna zapuščina zajema vse digitalne račune, podatke in pravice, ki jih je posameznik ustvaril ali uporabljal v času življenja, od elektronske pošte in družbenih omrežij do fotografij in dokumentov v oblaku, spletnih strani, digitalnih denarnic in kriptovalut. Del teh vsebin ima predvsem osebno ali sentimentalno vrednost, drugi del pa predstavlja dejansko premoženje. Ključno vprašanje je, ali z dedovanjem premoženja dediči pridobijo tudi dejanski dostop do digitalnih vsebin, saj pravno nasledstvo in tehnična možnost vpogleda ne sovpadata nujno. 2. člen Zakona o dedovanju določa, da se lahko deduje stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom.

V praksi se tako pojavlja razlika med dedovanjem pravic in premoženja ter dejanskim dostopom do uporabniških računov. Čeprav digitalno premoženje praviloma sodi v zapuščino, to ne pomeni, da dediči samodejno pridobijo gesla ali možnost prijave v račune pokojnega. Ta položaj je odvisen od narave digitalnega sredstva, pogodbenih pogojev ponudnikov storitev in pravil varstva osebnih podatkov. Posebej izrazito to velja pri družbenih omrežjih, kjer platforme, kot so Facebook ali Instagram, uporabljajo različne modele po smrti uporabnika, od izbrisa računa do njegove pretvorbe v spominski profil, pri čemer dostop do vsebine ni nujno ohranjen.¹

Še bolj zapleteno je vprašanje kriptovalut, kjer ni centralne institucije, ki bi lahko omogočila ponastavitev dostopa. Kriptovalute so praviloma del zapuščine, vendar je njihova dejanska dosegljivost odvisna izključno od zasebnih ključev ali obnovitvenih fraz. Če teh ni, je premoženje v praksi pogosto izgubljeno, čeprav pravno še vedno obstaja. To jasno kaže, da dedovanje kot pravni institut ne zagotavlja nujno tudi tehnične realizacije pravice.

Nemška sodna praksa je pri razvoju koncepta digitalne zapuščine odigrala ključno vlogo. Zvezno vrhovno sodišče v Nemčiji (v nadaljevanju: BGH) je že leta 2018 v zadevi U.W. proti Facebook Ireland Limited, III ZR 183/17 odločilo, da digitalni uporabniški račun in z njim povezane vsebine sodijo v zapuščino ter da se pogodbeni položaj uporabnika prenese na dediče. Sodišče je zavrnilo argumente, da bi varstvo komunikacijske tajnosti ali varstvo osebnih podatkov avtomatično preprečevala tak prenos. V nadaljnji odločitvi BGH leta 2020 (III ZB 30/20) pa je BGH še dodatno poudarilo, da morajo dediči dobiti dostop do računa v enakem obsegu, kot ga je imel zapustnik, pri čemer pa nimajo pravice aktivno uporabljati računa v njegovem imenu. Posebej je bilo poudarjeno, da zgolj izvoz podatkov v obliki PDF dokumenta ne predstavlja enakovrednega dostopa do digitalnega okolja, saj ne omogoča interakcije z izvirno strukturo podatkov. Povedano drugače, osrednje pravno vprašanje v obravnavanem primeru je bilo, ali je pravica uporabnika do komuniciranja prek platforme Facebook po svoji naravi osebnostna pravica ali pa gre za strogo osebno pravico, ki s smrtjo njenega nosilca ugasne. Ob tem je moralo BGH odgovoriti tudi na vprašanje, ali je dedičem mogoče omogočiti popoln dostop do uporabniškega računa pokojnega, ne da bi bilo s tem poseženo v varstvo zaupnosti telekomunikacij ali kršene določbe Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov (GDPR).²

Te odločitve so pomembne tudi širše, saj digitalne zapuščine ne obravnavajo zgolj kot skupek podatkov, temveč kot dinamično informacijsko okolje. Kot poudarjata Maget Dominicé in Haux v analizi odločbe BGH, gre za prelomno razumevanje digitalnih računov kot strukturiranih prostorov komunikacije in ne zgolj kot statičnih podatkovnih arhivov. V tem smislu se digitalna zapuščina približuje konceptu kulturne dediščine, saj ne zajema le vsebine, temveč tudi njen kontekst, funkcionalnost in dostopnost.

Ta razširjen pogled je mogoče povezati tudi z UNESCO Konvencijo o varstvu digitalne dediščine iz leta 2003³, ki digitalno dediščino opredeljuje kot vse oblike digitalno izraženega znanja in ustvarjalnosti, ne glede na njihov izvor ali obliko. UNESCO pri tem poudarja, da digitalna dediščina ni zgolj tehnični pojav, temveč del širšega kulturnega spomina, ki zahteva tako ohranjanje kot tudi dostopnost. S tem se pravna vprašanja dedovanja digitalnih vsebin povezujejo z vprašanji arhiviranja, kulturne politike in informacijske družbe.

V tem okviru je pomembno tudi razumevanje digitalnih okolij kot posebnih prostorov uporabnika. Družbena omrežja in spletne platforme ne predstavljajo zgolj tehničnih orodij, temveč oblikujejo digitalne prostore identitete, komunikacije in spomina. Dostop do teh prostorov po smrti uporabnika zato ne pomeni zgolj vpogleda v podatke, temveč tudi delni vstop v njegov osebni digitalni svet, kar odpira kompleksna vprašanja razmerij med dednim pravom, varstvom osebnih podatkov in komunikacijsko zasebnostjo.

Digitalna zapuščina tako postaja eden osrednjih izzivov sodobnega dednega prava. Nemška sodna praksa je pokazala, da je načelo univerzalnega pravnega nasledstva mogoče razširiti tudi na digitalno okolje, vendar ostajajo odprta številna vprašanja, zlasti glede meja zasebnosti in varstva osebnih podatkov. V prihodnosti bo zato ključno najti ravnotežje med pravico dedičev do dostopa do premoženja in varstvom osebne sfere zapustnika, pri čemer bo digitalna zapuščina vse bolj postajala tudi vprašanje pravne, tehnološke in kulturne politike.

Če želite pravočasno urediti svoje premoženjske in dednopravne zadeve ter se izogniti zapletom, kakršni so opisani v tem članku, smo vam na voljo za celovito pravno svetovanje. Skupaj lahko pregledamo vaše konkretne okoliščine, preučimo možne rešitve in pripravimo ustrezne pravne akte, kot so oporoka, pogodba ali drug pravni posel, s katerimi je mogoče bistveno zmanjšati tveganje za prihodnje spore in negotovosti. Pravočasna ureditev pravnih razmerij je praviloma najboljši način za zaščito vaših interesov in interesov vaših bližnjih, zato vam z veseljem pomagamo pri iskanju in izvedbi najprimernejše rešitve.

[1] Facebook uporabnikom omogoča, da določijo t. i. posmrtnega skrbnika računa (ang. legacy contact), ki po smrti uporabnika pridobi omejen dostop do izbranih funkcij njegovega profila. Več o tej možnosti je dostopno na uradni strani za pomoč družbe Facebook.

[2] Skubic Zoran, Dedovanje digitalne zapuščine, Pravna praksa, št. 32, 2019, str. 28-29.

[2] UNESCO, Charter on the Preservation of Digital Heritage, 2003, dostopno na: https://unesdoc.unesco.org/ark:/48223/pf0000133171.page=80.