Svoboda izražanja in svoboda medijev sta temeljni vrednoti demokratične družbe. Mediji imajo pomembno nalogo obveščanja javnosti o dogodkih, ki so v javnem interesu, ter nadzora nad delovanjem državnih organov in nosilcev javnih funkcij. Vendar pa ta pravica ni neomejena. Že Ustava Republike Slovenije določa, da je treba svobodo izražanja izvajati ob spoštovanju pravic drugih posameznikov, med katere sodijo pravica do zasebnosti, osebnega dostojanstva, varstva osebnih podatkov ter časti in dobrega imena¹.

V odvetniški praksi se vse pogosteje srečujemo s primeri, ko se zastavlja vprašanje, ali je medijsko poročanje prestopilo mejo dopustnega. To velja zlasti v primerih prometnih nesreč, kaznivih dejanj, sodnih postopkov ali drugih odmevnih dogodkov, kjer je zanimanje javnosti veliko, hkrati pa obstaja nevarnost, da bodo razkrite informacije, ki z obveščanjem javnosti nimajo neposredne povezave.

Posebej občutljivo področje predstavljajo zdravstveni podatki. Ti sodijo med posebej varovane osebne podatke, njihovo razkritje pa lahko pomeni hud poseg v posameznikovo zasebnost. Podatki o diagnozah, poškodbah, operativnih posegih, rehabilitaciji ali vsebina odpustnega pisma niso zgolj medicinske informacije, temveč del posameznikove najbolj intimne sfere. 134. člen Obligacijskega zakonika zagotavlja sodno varstvo osebnostnih pravic, saj lahko posameznik zahteva prenehanje protipravnih posegov v svojo osebnost, zasebno ali družinsko življenje, preprečitev nadaljnjih kršitev ter odpravo njihovih posledic. Če je zaradi posega nastala nepremoženjska škoda, 179. člen Obligacijskega zakonika omogoča prisoditev pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic, pri čemer se njena višina določi glede na pomen prizadete dobrine, intenzivnost in trajanje posledic ter namen odškodnine.

Če medij objavi podatke iz zdravstvene dokumentacije brez privolitve posameznika oziroma brez obstoja zakonite pravne podlage ali izjemno močnega javnega interesa, lahko takšna objava pomeni protipraven poseg v osebnostne pravice posameznika. Pri tem ni odločilno, ali gre za javnega uslužbenca, policista, zdravnika ali drugo osebo. Tudi osebe, ki opravljajo javne naloge, ohranijo pravico do varstva svoje zasebnosti, kadar razkritje njihovih zdravstvenih podatkov ni nujno za obveščanje javnosti. 6. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov določa, da mora biti obdelava osebnih podatkov v javnem sektorju praviloma izrecno določena z zakonom, ki opredeli namen, obseg, vrste podatkov in druge bistvene elemente obdelave. Kadar gre za posebne vrste osebnih podatkov, se uporabljajo tudi pogoji iz 9. člena Uredbe (EU) 2016/679, ki njihovo obdelavo načeloma prepoveduje, razen v zakonsko določenih izjemah, kot so izrecna privolitev posameznika, izpolnjevanje obveznosti na področju delovnega ali socialnega prava, varstvo življenjskih interesov, razlogi pomembnega javnega interesa, zdravstveni nameni ter drugi primeri, določeni s pravom Evropske Unije ali države članice.

Poleg varstva zasebnosti imajo mediji dolžnost, da objavljajo preverjene in resnične informacije. Če medij posamezniku pripiše izjavo, ki je ta nikoli ni podal, ali dejstva predstavi na način, ki ustvarja napačen vtis o njegovem ravnanju, lahko takšno poročanje pomeni poseg v njegove osebnostne pravice. Še posebej problematično je, kadar so navedbe predstavljene kot neposredni citati ali izjave, čeprav za to ne obstaja nobena dejanska podlaga.

Pri presoji zakonitosti medijskega poročanja slovenska sodišča izhajajo iz tehtanja dveh ustavno varovanih pravic. Na eni strani stoji svoboda izražanja iz 39. člena Ustave Republike Slovenije in 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, na drugi strani pa pravica do osebnega dostojanstva, varstva zasebnosti in osebnostnih pravic iz 34., 35. in 38. člena Ustave Republike Slovenije ter 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Nobena od navedenih pravic nima absolutne prednosti. V vsakem konkretnem primeru je potrebno ugotoviti, katera pravica glede na okoliščine prevlada. V zadevi opr. št. VSRS Sodba II Ips 120/2017, z dne 14.2.2019 je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je treba kolizijo med pravico do zasebnosti ter časti in dobrega imena na eni strani ter pravico do svobode izražanja na drugi presojati po merilih, ki jih je razvila sodna praksa ESČP, in ne več po kriterijih kazenskega prava glede razžalitve. Ugotovitev posega v osebnostne pravice sama po sebi še ne pomeni protipravnosti, temveč je treba opraviti tehtanje kolidirajočih ustavnih pravic. Pri tem je odločilno, ali izjava prispeva k razpravi v javnem interesu, temelji na zadostni dejanski podlagi in ne razkriva novih varovanih informacij.

Pri tem sodišča praviloma presojajo več okoliščin: ali je bila objavljena informacija resnična, ali je obstajal javni interes za njeno objavo, ali je novinar ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo, kakšen je bil način pridobitve informacij, ali so bile objavljene informacije nujne za razumevanje dogodka ter kakšne posledice je objava povzročila prizadetemu posamezniku.

Pomembna so tudi stališča Evropskega sodišča za človekove pravice, ki v svojih odločitvah poudarja, da javni interes ne pomeni zanimanja javnosti za zasebno življenje posameznika². Mediji sicer lahko poročajo o zadevah javnega pomena, vendar morajo pri tem spoštovati načelo sorazmernosti. Objava podatkov, ki zgolj zadovoljujejo radovednost javnosti, praviloma ne uživa enake stopnje pravnega varstva kot poročanje o vprašanjih, ki prispevajo k javni razpravi.³

Pravno podlago za odškodninsko odgovornost lahko predstavljajo tudi določbe Obligacijskega zakonika o varstvu osebnostnih pravic. Če pride do protipravnega posega v zasebnost, čast, dobro ime ali druge osebnostne pravice, lahko prizadeta oseba zahteva prenehanje kršitve, prepoved nadaljnjih posegov, odstranitev njihovih posledic ter pravično denarno odškodnino za prestane duševne bolečine. Višina odškodnine je odvisna od intenzivnosti posega, njegovega trajanja, dosega objave ter posledic, ki jih je objava povzročila. Če objava vsebuje tudi nezakonito razkritje zdravstvenih podatkov, je lahko poleg civilnopravne odgovornosti relevantna tudi zakonodaja s področja varstva osebnih podatkov, vključno s Splošno uredbo o varstvu podatkov (GDPR). Zdravstveni podatki sodijo med posebne vrste osebnih podatkov, katerih obdelava je praviloma prepovedana, razen če obstaja ena od zakonsko določenih izjem.

V praksi se pogosto zastavlja vprašanje, ali je mogoče zahtevati odškodnino tudi zaradi objave neresničnih informacij. Odgovor je pritrdilen, vendar mora prizadeti posameznik dokazati, da je objava predstavljala protipraven poseg v njegove pravice ter da mu je zaradi nje nastala pravno priznana škoda. Pri nepremoženjski škodi gre najpogosteje za duševne bolečine zaradi posega v čast, dobro ime, zasebnost ali osebno dostojanstvo.

Vsak primer zahteva individualno presojo vseh okoliščin. Če menite, da je medij neupravičeno objavil vaše zdravstvene podatke, posegel v vašo zasebnost ali objavil neresnične informacije, ki so prizadele vaše osebnostne pravice, je priporočljivo čim prej poiskati pravni nasvet. Pravočasno ukrepanje je pogosto odločilno za učinkovito zaščito pravic in uspešno uveljavljanje odškodninskih zahtevkov.

[1] Glej 34. člen URS, 35. člen URS, 38. člen URS, 39. člen URS.

[2] Glej Von Hannover proti Nemčiji (ESČP, 2004). V konkretnem primeru je Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo, da je Nemčija kršila 8. člen EKČP (pravica do spoštovanja zasebnega življenja), ker njena sodišča niso zagotovila učinkovitega varstva zasebnosti princese Caroline von Hannover pred objavo fotografij iz njenega vsakdanjega zasebnega življenja. Sodišče je poudarilo, da zgolj dejstvo, da je oseba javno znana, še ne pomeni, da je dopustno objavljati fotografije njenega zasebnega življenja, če te ne prispevajo k razpravi v javnem interesu, temveč zgolj zadovoljujejo radovednost javnosti. Pri tehtanju med pravico do zasebnosti (8. člen EKČP) in svobodo izražanja (10. člen EKČP) je odločilno merilo prispevek objavljenih informacij k razpravi v splošnem javnem interesu, ne pa zgolj status javne osebe.

[3] Glej Satakunnan Markkinapörssi Oy and Satamedia Oy proti Finski (ESČP, 2017). V konkretnem primeru sodba predstavlja pomemben mejnik v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede razmerja med svobodo izražanja iz 10. člena EKČP in pravico do spoštovanja zasebnega življenja ter varstva osebnih podatkov iz 8. člena EKČP. Sodišče je poudarilo, da dejstvo, da so določeni osebni podatki po nacionalnem pravu javno dostopni, še ne pomeni, da jih je dopustno neomejeno zbirati, sistematično obdelovati in množično razširjati. Pri presoji je treba upoštevati zlasti naravo in obseg obdelave podatkov, njihov prispevek k razpravi v javnem interesu ter vpliv na zasebnost posameznikov. Sodba tako potrjuje, da je pri tehtanju med svobodo izražanja in varstvom osebnih podatkov odločilna presoja sorazmernosti, pri čemer lahko varstvo zasebnosti upraviči omejitev tudi novinarske dejavnosti, kadar množična objava osebnih podatkov ne prispeva v zadostni meri k razpravi v javnem interesu.