Možnost, da starši vnaprej izrazijo svojo voljo po 144. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju: DZ), predstavlja novost, saj je prejšnji ZZZDR ni urejal. Ta institut staršem omogoča, da že vnaprej določijo osebe, ki bi v primeru njihove smrti ali trajne nezmožnosti izvajanja starševske skrbi prevzele skrb za njihove otroke.

Izbrane osebe morajo izpolnjevati pogoje, določene v DZ, sicer se volja staršev ne more upoštevati. Med sorodniki, ki jih lahko starši določijo za prevzem starševske skrbi, pridejo v poštev le krvni sorodniki v ravni vrsti do drugega kolena ter krvni sorodniki v stranski vrsti do četrtega kolena. Starši pa s to vnaprej izraženo voljo ne morejo urejati drugih vprašanj, kot so prihodnja vzgoja, varstvo otrok, stiki, način izvajanja starševske skrbi ali preživljanje.

Ker se ta institut uporablja v primerih smrti obeh staršev, ima sodišče ključno vlogo pri odločanju, katera izražena volja se bo upoštevala. Pri tem sme sodišče voljo staršev upoštevati le, če je to v korist otroka.

144. člen DZ namreč določa, da lahko starši za primer smrti ali trajnejše nezmožnosti izvajanja starševske skrbi vnaprej izrazijo voljo glede: i) osebe, kateri se otrok zaupa v varstvo in vzgojo, ii) sorodnika, ki se mu podeli starševska skrb, iii) posvojitelja ali iv) skrbnika. Veljavnost vnaprej izražene volje staršev se presoja enako kot veljavnost oporoke v skladu z zakonom, ki ureja dedovanje, tj. Zakon o dedovanju (v nadaljevanju: ZD). Če se vnaprej izraženi volji staršev razlikujeta, o upoštevanju volje presodi sodišče. Sodišče vnaprej izraženo voljo staršev upošteva, če ta ni v nasprotju s koristjo otroka.

Pri presoji veljavnosti vnaprej izražene volje staršev je treba v skladu z drugim odstavkom 144. člena DZ upoštevati pravila ZD, ki urejajo veljavnost oporoke, starost oporočitelja, njegovo razsodnost ter predpisano obliko oporoke (59. do 77. člen). Sodišče pa mora po uradni dolžnosti preveriti, ali takšna volja staršev obstaja, kar določa drugi odstavek 95. člena ZNP-1.

Po 62. členu ZD so veljavne le tiste oporoke, ki so sestavljene v zakonsko predpisani obliki. Ker zakon skupne oporoke ne ureja in je tudi ne našteva med dopustnimi oblikami, bi jo bilo mogoče šteti za neveljavno. Vendar Zupančič opozarja, da sodna praksa kot neveljavne obravnava predvsem tiste skupne oporoke, v katerih si dve osebi (najpogosteje zakonca) medsebojno določata dedovanje, ne pa tudi tistih, s katerimi skupaj razpolagata v korist tretje osebe (npr. otroka).¹

Na podlagi tega se tudi v teoriji glede vnaprej izražene volje staršev pojavlja pomislek, da starša ob strogi razlagi 62. člena ZD ne bi mogla veljavno skupaj izraziti svoje volje v enem aktu, saj skupna oporoka ni predvidena kot dopustna oblika. Kljub temu pa je mogoče to vprašanje razrešiti z vidika, komu je takšna volja namenjena. Če starša skupaj razpolagata v korist tretje osebe (otroka), gre za dopustno obliko razpolaganja, tudi če je zapisana v eni skupni listini.

Tudi novejša sodna praksa potrjuje takšno razumevanje, saj priznava veljavnost skupnih pisnih oporok, kadar so izpolnjene vse formalne zahteve in je iz njih jasno razvidna volja zapustnikov glede določitve dedičev, ki so tretje osebe. Zato se zdi smiselno kot veljavno šteti tudi skupno vnaprej izraženo voljo staršev, če je oblikovana v skladu z zakonskimi zahtevami, saj ni utemeljenega razloga, da se takšne volje ne bi upoštevalo.

Družinski zakonik v tretjem odstavku 144. člena ureja položaj, ko se vnaprej izraženi volji staršev ne ujemata, in določa, da o tem, katera se upošteva, odloči sodišče. Ker zakon za takšno presojo ne določa posebnih meril, sodna praksa pa še ni izoblikovana, se odpira vprašanje, po katerih kriterijih naj sodišče presoja. Po mnenju Webrove je takšno odločanje mogoče razumeti le skozi prizmo koristi otroka, pri čemer si bo sodišče verjetno pomagalo tudi z izvedencem.² Takšna razlaga je prepričljiva, saj je pri vseh vprašanjih starševske skrbi ključnega pomena prav otrokova korist, ki se presoja glede na vse okoliščine konkretnega primera in ima prednost pred interesi staršev ali otroka.

Ko nastopi položaj iz prvega odstavka 144. člena, mora sodišče po uradni dolžnosti preveriti, ali obstaja vnaprej izražena volja staršev, in sicer v evidenci, kjer se takšni podatki vodijo. ZNP-1 ne določa jasno, katera evidenca je mišljena, očitno pa to ni sodni vpisnik iz 95. člena. Ker se za obliko takšne volje uporabljajo pravila o oporoki, bi lahko bila relevantna evidenca centralni register oporok pri Notarski zbornici Slovenije. Vendar ta register ne vsebuje vseh oporok, saj se vanj ne vpisujejo nujno lastnoročne oporoke ali oporoke, sestavljene pred pričami. Čeprav ZNP-1 predvideva vzpostavitev posebne evidence za vnaprej izraženo voljo, njena odsotnost sodišču ne preprečuje, da preveri morebiten obstoj takšne ”oporoke” tudi pri centru za socialno delo ali pri pristojnem okrajnem sodišču, kjer se oporoke hranijo.

Obveznost preverjanja iz 95. člena ZNP-1 velja v primerih smrti ali trajne nezmožnosti enega ali obeh staršev, kar je treba razumeti kot situacijo, ko otrok ostane brez obeh staršev oziroma brez edinega preostalega starša. To izhaja tudi iz pravil DZ o izvajanju starševske skrbi.³ Če namreč umre le eden od staršev ali če je starševska skrb odvzeta le enemu, ta pripada drugemu staršu. Ker ta starš v takem primeru samostojno izvaja starševsko skrb, niso izpolnjeni pogoji za prenos dela skrbi, ki bi sicer pripadal manjkajočemu staršu, in zato tudi ni podlage za upoštevanje njegove vnaprej izražene volje.

Institut vnaprej izražene volje staršev po 144. členu DZ predstavlja pomembno novost, ki staršem omogoča, da že za časa življenja vplivajo na prihodnjo skrb za svoje otroke. Kljub določenim odprtim vprašanjem glede oblike, hrambe, veljavnosti in presoje med morebitno nasprotujočimi si voljami je jasno, da ima pri njegovi uporabi odločilno vlogo sodišče, ki mora vedno izhajati iz največje koristi otroka. Prav to temeljno vodilo zagotavlja, da se institut uporablja na način, ki varuje otrokove pravice in dobrobit.

Če se tudi sami soočate z vprašanji glede vnaprej izražene volje staršev ali želite pravočasno in ustrezno urediti skrb za svoje otroke za primer nepredvidenih življenjskih situacij, vam lahko pri tem pomaga naša odvetniška pisarna.

S strokovnim znanjem in individualnim pristopom vam svetujemo pri pripravi pravno veljavne izjave, vas opozorimo na morebitne pasti ter poskrbimo, da bo vaša volja izražena jasno in v skladu z zakonodajo. Naš cilj je, da vam zagotovimo pravno varnost in mirnost glede prihodnosti vaših najbližjih.

[1] Zupančič, K., Žnidaršič Skubic, V, Dedno pravo, 2009, str. 127-128.

[2] Švigelj Jure, Družinski zakonik (DZ) s komentarjem, Lexpera d.o.o., GV Založba, 2024.

[3] Glej 151. člen DZ.