Premoženjska razmerja med zakonci so v slovenski zakonodaji urejena v Družinskem zakoniku (v nadaljevanju: DZ).

V prvem odstavku 64. člena DZ je določeno, da zakonca lahko sklepata med seboj vse pravne posle, ki jih lahko sklepata tudi z drugimi osebami ter na tej podlagi ustanavljata pravice in obveznosti. V drugem odstavku navedenega člena je določeno, da morajo biti pogodbe glede premoženjskih pravic in obveznosti, ki jih sklepata zakonca med seboj, sklenjene v obliki notarskega zapisa. V tretjem odstavku navedenega člena pa je določeno, da ne glede na določbo drugega odstavka, ni treba skleniti pogodbe v obliki notarskega zapisa za običajna manjša darila, ki so sorazmerna s premoženjskim stanjem darovalca, če za razpolaganje s tem premoženjem ni drugače določeno z zakonom.

Ravno tako morajo biti v obliki notarskega zapisa sklenjene tudi pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zunajzakonskima partnerjema. Navedeno izhaja tako iz 47. člena Zakona o notariatu, kjer je v prvem odstavku med drugim zapisano, da morajo biti v obliki notarskega zapisa sklenjene pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema, kot tudi iz sodne prakse, in sicer iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 219/2007 z dne 1.10.2009 (kjer je zapisano, da je tudi za veljavnost pravnih poslov med zunajzakonskima partnerjema potrebno, da so sklenjeni v obliki notarskega zapisa) in sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1610/2019 z dne 4.12.2019 (kjer je zapisano, da morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema / zunajzakonskima partnerjema sklenjene v obliki notarskega zapisa). V kolikor pravni posli med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa, so nični in ne veljajo.

V sklepu Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 249/2018 z dne 19.12.2019, je odločeno in pojasnjeno, da notarski zapis pomeni najstrožjo obliko sklenitve pogodbe, zaradi česar je treba pri razlagi tega pogoja za veljavnost pogodbe upoštevati namen, zaradi katerega je zakonodajalec predpisal tako strogost. Pri pogodbah med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema je to nedvomno njun poseben družinski, družbeni, emocionalen položaj in temu specifičen kontekst, v katerem sta zakonca, ki med seboj sklepata premoženjskopravne posle. Zaradi kompleksnosti, občutljivosti in večplastnosti teh razmerij, ki daleč presegajo enostavne, predvsem z ekonomskimi premisleki obarvane poslovne odločitve, značilne za veliko večino drugih premoženjskopravnih pogodb, je zakonodajalec predpisal najstrožjo obliko, ki pogodbenika varuje pred slabo premišljenimi in prenagljenimi odločitvami, ki imajo lahko dolgoročne in usodne posledice za premoženjski položaj in s tem tudi za življenje enega ali drugega pogodbenika. Iz izpostavljene sodne prakse izhaja, da se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem ali bi moral biti sporazum, ki sta ga v letu 2011 sklenili pravdni stranki, takrat še zakonca, in sta ga poimenovali sporazum o začasni ureditvi razmerji v zvezi s skupnim premoženjem, sklenjen v obliki notarskega zapisa. Sodišče je zapisalo, da niso nične kar vse pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema, če niso sklenjene v obliki notarskega zapisa. Sporazum o delitvi skupnega premoženja, s katerim zakonca trajno razpolagata s pomembnim, če ne celo najpomembnejšim delom svojega premoženja, mora biti sklenjen v obliki notarskega zapisa. Sporazum, ki pa je po svoji naravi začasen, provizoričen in s katerim se premoženjska razmerja uredijo le za čas do njihove dokončne ureditve, pa praviloma nima pomembnega in odločilnega vpliva na premoženjski položaj zakoncev in z njim praviloma tudi ni usodno ter nepovratno odločeno o prihodnosti in o vprašanjih, ki pomembno vplivajo na nadaljnjo življenjsko pot strank. Za tak sporazum pa stroga oblika notarskega zapisa ne velja.

Iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 967/2007 z dne 17.6.2010 nadalje izhaja, da zakonca lahko med seboj sklepata različne pravne posle, na primer kupne, menjalne, posojilne in tudi darilne pogodbe, vendar se vse to (lahko) nanaša (zgolj) na posebno premoženje vsakega od njiju. Z nedoločenimi deleži na skupnem premoženju za časa življenja namreč ne moreta razpolagati. V izpostavljeni sodni praksi je tožeča stranka od sodišča zahtevala, da razsodi, da ji je tožena stranka dolžna plačati določen znesek s pripadki, ki predstavlja vrednost osebnega avtomobila, katerega ji je podarila leta 1995 ob rojstvu njunega tretjega otroka. Sodišče je razsodilo, da je avtomobil, kupljen v času trajanja zakonske zveze (za zadovoljevanje potreb družine) s sredstvi, pridobljenimi s kreditom, ki ga je tožnik vračal iz plače, skupno premoženje in ne more predstavljati darila enega od zakoncev drugemu.