Dejstvo je, da vsak stik otroka s staršem, s katerim ne živi, in vrnitev k staršu, kateremu je zaupan v vzgojo in varstvo, zanj predstavlja določen stres in obremenitev, toda to je zaradi odločitve staršev, da ne želita več živeti skupaj, postalo del otrokovega življenja in kot takega ga je treba sprejeti. Otrok za nastalo situacijo ni prav nič kriv, zato je dolžnost staršev, da mu v kar največji meri tudi nudita podporo, predvsem pa, da se medsebojno spoštujeta kljub obstoju negativnih čustev, ki izvirajo iz njunega neuspelega razmerja.¹

Otrok ima pravico do stikov z obema od staršev in oba starša imata pravico do stikov z otrokom, s stiki pa se zagotavljajo koristi otroka (prvi odstavek 141. člena Družinskega zakonika; v nadaljevanju: DZ). Tisti od staršev, ki izvaja stike, mora opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgojo otroka (prim. drugi odstavek 141. člena DZ).

Načelo otrokove koristi je urejeno v 7. členu DZ. Starši, ki imajo pri skrbi in odgovornosti za korist otroka prednost pred vsemi drugimi, so k skrbi za otroka zavezani v vseh dejavnostih v zvezi z otrokom. Otroke vzgajajo s spoštovanjem do njihove osebe, individualnosti in dostojanstva. Po tretjem odstavku 7. člena DZ starši delajo v korist otroka, če, zlasti ob upoštevanju osebnosti otroka, njegove starosti in razvojne stopnje ter hotenj, primerno zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in ga spodbujajo v njegovem razvoju. Državni organi, izvajalci javnih služb, nosilci javnih pooblastil, organi lokalnih skupnosti ter druge fizične in pravne osebe morajo v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka. Država zagotavlja pogoje za delovanje nevladnih organizacij in strokovnih institucij za razvijanje pozitivnega starševstva.

8. člen DZ določa posebno varstvo otrok, in sicer otroci uživajo posebno varstvo države vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otroka.

Pravica do družinskega življenja je varovana tudi v okviru 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah; (v nadaljevanju: EKČP), katerega zahteve prav tako napolnjujejo, skladno z 8. členom Ustave Republike Slovenije, vsebino prvega odstavka 54. člena Ustave Republike Slovenije, kolikor gre za procesne vidike te pravice, v zvezi z 22. členom Ustave Republike Slovenije. Vzajemno uživanje staršev in otrok v družbi drug drugega je eden temeljnih elementov te pravice. Zato pomeni ukrep ločitve otroka od staršev poseg v to pravico, ki je lahko dopusten le, če je v skladu z zakonom, če zasleduje legitimni cilj in če ga je mogoče šteti za nujnega v demokratični družbi. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) poudarja, da je treba med interesi otroka in interesi staršev vzpostaviti pravično ravnovesje, pri tem pa je treba koristim otroka, ki lahko glede na njihovo vrsto in pomen prevladajo nad interesi staršev, pripisati posebno težo. Pri odločanju v zadevah, ki se nanašajo na otroka, je namreč največja korist otroka ključnega pomena.²

Največja otrokova korist praviloma narekuje ohranitev vezi otroka z družino in narediti je treba vse za ohranitev osebnih odnosov. Po drugi strani pa je v največjo korist otroka, da se mu zagotovi razvoj v zdravem okolju, in starši na podlagi 8. člena EKČP ne morejo biti upravičeni do ukrepov, ki bi škodovali otrokovemu zdravju in razvoju. Otrok naj ne bi bil ločen od staršev proti njihovi volji, razen če je takšna ločitev v otrokovo največjo korist. Pomemben vidik, na katerega v zvezi z ločenostjo otroka od staršev opozarja ESČP, je potek časa, ki ima lahko nepopravljive posledice za odnos med otrokom in staršem, s katerim otrok ne živi, ter lahko zlasti v primerih njune dolgotrajnejše ločenosti na koncu privede do odločitve, ko potreba po ohranitvi dejanske družinske situacije v imenu otrokove največje koristi prevlada nad interesom starša po ponovni združitvi družine. Medtem ko sodišča uživajo široko polje presoje, ko gre za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, so nadaljnje omejitve, kot npr. omejitev pravice do stikov otroka s starši, podvržene strožji kontroli ESČP, saj take odločitve lahko v večji meri okrnijo ohranjanje vezi med (mlajšim) otrokom in enim ali obema staršema.³ Dolžnost države do posebnega varstva družine in otrok izhaja tudi iz Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: KOP). Otrok ima po možnosti pravico, da pozna svoje starše in da ti zanj skrbijo (prvi odstavek 7. člena KOP). Države pogodbenice morajo spoštovati pravico otroka, ki je ločen od enega ali obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema. Skladno z 19. členom KOP so države pogodbenice dolžne z vsemi ustreznimi zakonodajnimi, upravnimi, družbenimi in vzgojnimi ukrepi varovati otroka. Takšni zaščitni ukrepi naj vključujejo učinkovite postopke za sprejemanje socialnih programov, ki otroku in tistim, ki skrbijo zanj, zagotavljajo potrebno podporo, kakor tudi druge oblike zaščite.

Pravica do stika je tako praviloma temeljno urejena v DZ, njeno podporo pa zagotavlja tudi EKČP, KOP in navsezadnje že Ustava Republike Slovenije. Ko gre za pravico do stika otroka z nerezidenčnim staršem je pomembno zasledovanje otrokove največje koristi, pri tem pa se morata oba starša svoje odgovornosti in vloge nedvoumno zavedati, ter otroka na stik z nerezidenčnim staršem tudi ustrezno pripraviti, ter seveda stike vselej vzpodbujati.

[1] VSL sklep IV Cp 2141/2015 z dne 29.7.2015.

[2] Up-116/24-54, U-I-28/24-23 z dne 5.9.2024.

[3] Prav tam.