Iz odločbe Ustavnega sodišča, opr. št. Up-290/20-21, U-I-138/24-6, z dne 2.10.2025 (v nadaljevanju: odločba Ustavnega sodišča) izhaja, da indikator ni (strokovno ustrezna in strokovno zanesljiva) merilna naprava, temveč sredstvo za hitro ugotavljanje prisotnosti alkohola v izdihanem zraku, zato se rezultat preizkusa z indikatorjem šteje za pravilno in veljavno podlago za ugotovitev storitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola oziroma za izrekanje sankcij po 105. členu Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP) samo, če se preizkušanec s tem rezultatom strinja in to potrdi s podpisom zapisnika. V nasprotnem primeru mora policist preizkušancu odrediti preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, torej zanesljiv način preverjanja prisotnosti alkohola, ki lahko privede do drugačnega rezultata – tudi takega, ki je za preizkušanca ugodnejši. Preizkus z indikatorjem alkoholiziranosti samo po sebi torej nima dokazne vrednosti in posledično ocena alkoholiziranosti temelji samo na kršiteljevem strinjanju z rezultatom preizkusa. Policija mora kršitelju po preizkusu z indikatorjem, v katerem je stopnja alkoholiziranosti višja od dovoljene, in pred podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, podati procesna jamstva. Takšno postopanje policije zahteva tako 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) , kot tudi Zakon o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) v 4. alineji prvega odstavka 67. člena v zvezi s četrtim odstavkom 148. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Za presojo trenutka, ko je potrebno kršitelja poučiti skladno s 55. členom ZP-1 oziroma 29. členom URS, je bistveno vprašanje kdaj zadeva nadzora prometa preraste v prekrškovno zadevo, saj ima od tega trenutka dalje zaradi kaznovalne narave postopka kršitelj drugačne pravice. Ta trenutek je moč opredeliti z osredotočanjem prekrškovnega suma na določenega kršitelja z dokaznim standardom, ki ustreza razlogom za sum, da je storil prekršek. Ta standard je pri preizkusu z indikatorjem alkohola nedvomno sicer lahko izpolnjen, ko indikator pokaže prisotnost alkohola. S tem je kontrolirani vstopil v položaj domnevnega kršitelja v postopku in pridobil tudi nove pravice. Pravica do izjave vsebuje tudi pravico do molka in privilegij zoper samoobtožbo, s čimer je zagotovljena raven ustavno-pravnega jamstva v kazenskem postopku.

Iz citirane odločbe Ustavnega sodišča nadalje izhaja, da stroka opozarja, da sredstva, ki se za preizkus po drugem odstavku 107. člena ZPrCP uporabljajo v praksi, delujejo po drugačnem, manj zanesljivem principu kot etilometri in ne izpolnjujejo bistvenih tehničnih zahtev, ki so zaradi zanesljivosti rezultatov določene za etilometre (kot so zahteve glede števila senzorjev, števila zahtevanih vpihov, samopreverjanja, zaznavanja ustnega alkohola, detekcije vplivnih substanc in zaščite programske opreme). Preizkus s takšnim sredstvom lahko zato pokaže lažno negativen ali lažno pozitiven rezultat. Iz navedenih razlogov rezultat preizkusa z indikatorjem – drugače kot rezultat preizkusa z etilometrom in rezultat strokovnega pregleda – sam zase ne more zadostovati za ugotovitev, da je imel preizkušanec v organizmu več alkohola, kot dovoljuje zakon, in da je s tem izpolnil zakonski znak prekrška (oziroma da je stopnja alkohola dosegla tisto, zaradi katere se kršitelju izreče strožja sankcija).

Iz citirane odločbe Ustavnega sodišča izhaja tudi, da je Ustavno sodišče ugotovilo, da je drugi odstavek 107. člena ZPrCP v neskladju z URS, saj da pozitiven rezultat preizkusa z indikatorjem alkohola in preizkušančevo strinjanje s tem rezultatom ne zadostita ustavnemu dokaznemu standardu, ki se zahteva za obsodbo za prekršek. Drugi odstavek 107. člena ZPrCP – ki v primeru preizkušančevega strinjanja s pozitivnim rezultatom preizkusa ne predvideva izvedbe dodatnih zanesljivih preizkusov, s čimer sporoča, da je stopnja alkoholiziranosti v zadostni meri ugotovljena – zato posega v domnevo nedolžnosti iz 27. člena URS. Sodišče je zapisalo, da bi preizkušančeva izjava, da se s pozitivnim rezultatom indikatorja strinja, lahko bila dokazno relevantna, če bi preizkušanec poznal koncentracijo alkohola v svojem organizmu še preden mu je pokazan rezultat preizkusa z indikatorjem. Upoštevati pa je treba, da je ta koncentracija odvisna od številnih dejavnikov – spola, starosti, telesne teže, navajenosti na alkohol, količine in vrste alkoholne pijače, načina zaužitja te pijače, časa, ki je pretekel od zaužitja, predhodno zaužite hrane idr.. Nemogoče je, da bi posameznik vse te okoliščine natančno poznal, pravilno uravnotežil in glede na vse te dejavnike lahko vedel, kakšen bi moral biti točen rezultat preizkusa njegove alkoholiziranosti. Tako nihče ni zmožen potrditi, da je pozitiven rezultat pravilen. Tako natančne ocene koncentracije alkohola, kakršna se zahteva za izrek sankcije po 105. členu ZPrCP – tj. do druge decimalke miligrama alkohola v litru izdihanega zraka natančno, ni mogoče podati. Posameznik torej zgolj s svojim vedenjem in znanjem (brez uporabe zanesljivih tehničnih pripomočkov) pozitivnemu rezultatu preizkusa z indikatorjem ne more podeliti potrebne verodostojnosti.

Odločba Ustavnega sodišča jasno postavlja meje pri uporabi indikatorjev alkoholiziranosti v prekrškovnih postopkih. Indikatorji kot nezanesljiva in zgolj orientacijska sredstva sama po sebi ne morejo predstavljati zadostne dokazne podlage za ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola, še posebej pa ne za izrek sankcij. Zato je za ustavno skladno odločanje nujna uporaba zanesljivejših metod, kot so etilometri ali strokovni pregledi, ki edini lahko zagotovijo ustrezno dokazno vrednost in spoštovanje domneve nedolžnosti. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje (drugi odstavek 107. člena ZPrCP) odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave ugotovljenega neskladja, pa se drugi odstavek 107. člena ZPrCP še naprej uporablja.