Varstvo koristi otroka je temeljno načelo slovenskega družinskega prava. Kadar starši ne izpolnjujejo svojih obveznosti ali kadar otrokova korist to zahteva, lahko država poseže v družinsko življenje z različnimi ukrepi. Družinski zakonik predstavlja temeljni pravni akt na področju družinskih razmerij v Sloveniji.

Osrednje načelo celotnega sistema družinskega prava je načelo otrokove koristi, ki je zapisano tako v Ustavi RS kot v številnih mednarodnih dokumentih, med katerimi izstopa Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah. To načelo zahteva, da se pri vseh odločitvah v zvezi z otrokom na prvem mestu upošteva njegova korist. To velja tako za odločitve staršev kot tudi za odločitve sodišč in centrov za socialno delo.

Ukrepi za varstvo koristi otroka so v Družinskem zakoniku (v nadaljevanju: DZ) urejeni stopenjsko. Zakonodajalec je predvidel sistem ukrepov od najmanj do najbolj invazivnih, pri čemer velja načelo sorazmernosti – vedno se najprej uporabijo blažji ukrepi, strožji pa šele, kadar blažji niso zadostni. Ukrepi trajnejšega značaja so ukrepi, ki jih sodišče izreče, kadar začasni ukrepi ali nujni odvzem otroka niso dovolj za zaščito otrokove koristi, hkrati pa okoliščine še ne zahtevajo odvzema starševske skrbi. Gre torej za vmesno kategorijo ukrepov, ki so strožji od začasnih, a blažji od popolnega odvzema starševske skrbi. Namen teh ukrepov je omogočiti staršem, da z ustrezno pomočjo in nadzorom izboljšajo razmere v katerih živi otrok, ter da se odpravijo okoliščine, ki ogrožajo otrokovo korist.

Družinski zakonik taksativno našteva ukrepe trajnejšega značaja, ki jih sodišče lahko izreče. Eden izmed bolj pogostih ukrepov, ki ga obravnava ta članek, je odvzem otroka, in sicer sodišče staršem odvzame otroka in ga namesti k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod, če je otrok ogrožen in je mogoče le z odvzemom v zadostni meri zavarovati njegove koristi in če okoliščine primera kažejo, da bodo starši po določenem času ponovno lahko prevzeli skrb za njegovo vzgojo in varstvo (174. člen DZ). Ta ukrep traja največ 3 leta. V tem času morajo starši odpraviti vzroke, ki so pripeljali do otrokove ogroženosti. Podaljšanje ukrepa je možno le izjemoma, kadar se pričakuje, da se bo otrok lahko kmalu vrnil nazaj v družino. Sodišče hkrati odloči tudi o namestitvi otroka v rejništvo, zavod ali k drugi osebi (in tudi imenuje rejnika, zavod, skrbnika ali drugo osebo), pravici staršev do stikov (razen če oceni, da ti otroka ogrožajo – v tem primeru jih prepove) in preživnini, ki jo starša morata plačevati (preživnino morata starša plačevati na poseben otrokov račun, ki ga odpre otrokov skrbnik). Potrebno pa je razlikovati med odvzemom otroka in odvzemom starševske skrbi, ki sta dva različna pravna instituta. Pri odvzemu otroka gre za fizično ločitev otroka od staršev oziroma osebe, pri kateri otrok živi, pri čemer starševska skrb staršem ni nujno odvzeta. Pri odvzemu starševske skrbi pa gre za pravno dejanje, s katerim starš izgubi vse pravice in obveznosti iz naslova starševske skrbi.

8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin po utrjeni presoji Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice sestavljata vzajemno prepleteni pravica otroka, da živi s svojimi starši ali da ima z njimi vsaj stike, ter pravica in dolžnost staršev, da za svojega otroka skrbijo in ga vzgajajo. Največja otrokova korist praviloma narekuje ohranitev vezi otroka z družino in narediti je treba vse za ohranitev osebnih odnosov. Pomemben vidik, na katerega v zvezi z ločenostjo otroka od staršev opozarja Evropsko sodišče za človekove pravice, je potek časa, ki ima lahko nepopravljive posledice za odnos med otrokom in staršem, s katerim otrok ne živi, ter lahko zlasti v primerih njune dolgotrajnejše ločenosti na koncu privede do odločitve, ko potreba po ohranitvi dejanske družinske situacije v imenu otrokove največje koristi prevlada nad interesom starša po ponovni združitvi družine.

Glede na navedeno, ker gre pri odvzemu otroka za poseg države v starševsko skrb, ki gre po Ustavi primarno staršem, mora obstoj teh predpostavk temeljiti na konkretnih in zanesljivo ugotovljenih okoliščinah. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu opr. št. IV Cp 977/2022 z dne 20.6.2022 pojasnilo: „V postopku odvzema otroka je zato treba ugotoviti kakšna je ogroženost otroka, kakšna podpora je bila že nudena družini in kako se je družina nanjo odzvala, katere so možnosti za okrepitev staršev in/ali otroka, da bo družina lahko spet zaživela skupaj, in katere so morebitne ovire za dosego tega cilja, in kako ohraniti (v primerih, ko ni bila vzpostavljena ali je bila pretrgana, pa kako jo vzpostaviti) in okrepiti vez med otrokom in starši med izvrševanjem ukrepa. Sodišče ni vezano na predlog, niti ni omejeno z dokazno pobudo udeležencev (drugi odstavek 6. člena ZZNP-1). Dolžno je izvesti dokaze, ki so potrebni, da se zanesljivo ugotovijo vse pomembne okoliščine. Pri tem je sodišče dolžno upoštevati, da je odvzem začasen in da je izrečen s ciljem ponovne združitve družine, da način izvrševanja ukrepa ne sme ovirati dosege tega cilja in da je država zato dolžna omogočiti, da bodo starši in otroci med izvrševanjem ukrepa lahko imeli redne stike.“

Glede na vse zgoraj navedeno je odvzem otroka resen pravni ukrepi, ki globoko poseže v življenje otrok in staršev. V sodnem postopku je posebej pomembna zahteva po procesnih jamstvih, saj je sodišče dolžno v vsakem primeru omogočiti staršem učinkovito udeležbo v postopku, zagotoviti neodvisno strokovno presojo ter upoštevati načelo najkrajšega časa – torej si prizadevati, da se ukrepi izvajajo le toliko časa, kolikor je nujno potrebno, in da se otroka čim prej vrne v primarno družinsko okolje.

Če se znajdete v postopku, povezanem z ukrepi za varstvo koristi vašega otroka, je ključno, da poznate svoje pravice in ukrepate premišljeno. Če se soočate s sodnim postopkom vam priporočamo, da si poiščete strokovno pravno pomoč. Naša odvetniška pisarna ima dolgoletne izkušnje na področju družinskega prava in je pripravljena pomagati pri varovanju vaših pravic in pravic vaših otrok.