V predmetnem članku se bomo posvetili vrstam ukrepov za varstvo koristi otroka, ki so urejeni v Družinskem zakoniku (DZ), s poudarkom na relevantni in aktualni sodni praksi v tej zvezi.

DZ v 159. členu določa, da so vrste ukrepov za varstvo koristi otroka začasne odredbe, nujni odvzem otroka in ukrepi trajnejšega značaja. Temeljno vodilo pri sprejemanju kateregakoli ukrepa morajo biti otrokove koristi. Zagotoviti je treba spoštovanje najmilejšega ukrepa, kar pomeni, da mora izrečeni ukrep, v kolikor je z njim mogoče dovolj zavarovati koristi otroka, čim manj omejevati izvajanje starševske skrbi. Ko ukrepi milejše narave ne uspejo dovolj zavarovati otrokove koristi, sodišče poseže po enem od ukrepov, ki v večji meri posegajo v starševsko skrb.

Začasne odredbe
Začasno odredbo izda sodišče, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Ogroženost otroka predstavlja pravni standard, ki ga sodišče presoja v vsakem primeru posebej. Obstoj ogroženosti mora dokazati predlagatelj. Za opredelitev ogroženosti otroka ni potrebno, da je škoda že nastala, saj zadošča verjetnost, da bo otrok utrpel škodo oz. da bo škoda nastala. Ogroženost otroka je lahko posledica storitev (npr. fizično nasilje nad otrokom) ali opustitev (npr. zanemarjanje otroka) staršev. Ogroženost je lahko posledica dejanj staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se lahko kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju.

DZ pozna več vrst začasnih odredb, in sicer: odredbo s katero otroka odvzame staršem in ga namesti k drugi osebi, v krizni center, v rejništvo ali v zavod; odredbo o vstopu v stanovanje ali druge prostore, v katerih se otrok nahaja, proti volji staršev; odredbo o prepovedi ali omejitvi stikov; odredbo o načinu izvajanja stikov; odredbo o vzgoji in varstvo otroka; odredbo o preživljanju otroka; odredbo o prepovedi prehoda državne meje z otrokom; odredbo o izselitvi nasilnega člana iz skupnega stanovanja; odredbo o prepovedi približevanja otroku osebam, ki ga ogrožajo; odredbo o zavarovanju na premoženju staršev ali otroka in odredbo o zdravniškem pregledu ali zdravljenju. Kadar sodišče izda katero izmed naštetih odredbo, drugo osebo, krizni center, rejnika ali zavod tudi imenuje. Otroka se ne sme namestiti k osebi, ki ne more biti skrbnik. Glede obveznosti druge osebe, h kateri je otrok nameščen, in nadzora nad namestitvijo, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti.

Sodišče lahko z začasno odredbo odloči, da se stiki izvajajo ob navzočnosti strokovne osebe CSD ali zavoda, v katerega je bil otrok nameščen. Po predhodnem dogovoru s CSD ali zavodom, sodišče določi kdaj in čas stikov, kateri se izvajajo največ dve uri na teden. Začasna odredba o stikih pod nadzorom lahko traja največ 9 mesecev in je ni mogoče ponovno izdati ali podaljšati. Potek stikov spremlja strokovna oseba, ki mora enkrat mesečno pripraviti poročilo o poteku stikov in ga poslati sodišču. Prostorske in kadrovske pogoje za zagotavljanje stikov pod nadzorom zagotovi Ministrstvo pristojno za družino.

Če je bila začasna odredba izdana pred uvedbo postopka za izdajo sodne odločbe o vzgoji, varstvu in preživljanju otroka, o stikih, o izvajanju starševske skrbi ali o ukrepu za varstvo koristi otroka trajnejšega značaja, mora biti ta postopek uveden v 7 dneh od izdaje začasne odredbe. V kolikor postopek v roku ni uveden, sodišče ustavi postopek in če je treba, razveljavi opravljena dejanja.

Tudi sodna praksa je v tej zvezi jasna in enotna. Iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cp 1574/2020 z dne 24.9.2020 izhaja, da se po utrjenem stališču v sodni praksi z začasno odredbo uredi položaj v družini, kadar so otrokove koristi tako ogrožene, da ni mogoče čakati na zaključek postopka. Izkazane morajo biti okoliščine, ki zahtevajo začasno, vendar nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda za otrokovo zdravje in razvoj. Nadalje iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z opr. št. IV Cp 1181/2020 z dne 21.7.2020 izhaja, da je v skladu z uveljavljeno sodno prakso treba pri izdaji začasne odredbe o sporih iz razmerij med starši in otroki upoštevati izključno otrokovo korist. Narava začasnih odredb terja določene posebnosti v postopkih njihove izdaje, med katerimi je tudi ta, da sodišče v tem postopku odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti, ki je podan takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo nasprotno.

Nujni odvzem otroka
Če je z verjetnostjo izkazana tako huda ogroženost otroka, da je njegove koristi mogoče zavarovati le s takojšnjim odvzemom otroka staršem, CSD odvzame otroka in ga namesti k drugi osebi, v krizni center, v rejništvo ali v zavod, še preden sodišče odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe. Za izvedbo ukrepa nujnega odvzema otroka morajo biti izpolnjene kumulativno naslednje predpostavke: izkazana mora biti verjetnost hude ogroženosti otroka (ni pomembno ali je prišlo do hude ogroženosti otroka zaradi krivdnega ravnanja staršev, ki je lahko storitev (npr. izvajanja fizičnega nasilja), opustitev (npr. zanemarjanje) ali nastop nekrivdnih okoliščin (npr. bolezen staršev)); zavarovanje otrokovih koristi je možno doseči samo z odvzemom otroka (če je varstvo koristi otroka možno doseči z milejšim ukrepom, izvedba nujnega odvzema otroka ni potrebna); odvzem otroka je treba opraviti še pred izdajo začasne odredbe (podana je tako huda ogroženost otroka, da je potrebna takojšnja odzivnost CSD, ki mora otroka takoj odstraniti) in otroka se namesti k drugi osebi, v krizni center, v rejništvo ali v zavod. Otroka se ne sme namestiti k osebi, ki ne more biti skrbnik (oseba, ki ji je odvzeta starševska skrb, ki ni poslovno sposobna, katere koristi so v navzkrižju s koristmi varovanca, ki je z varovancem sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, katere zakonec ali zunajzakonski partner je z varovancem sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju in oseba od katere, glede na njene osebne lastnosti ali razmerja z varovancem ali njegovimi starši, ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške obveznosti). Glede obveznosti druge osebe, h kateri je otrok nameščen, in nadzora nad namestitvijo, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti. Pri dejanju takojšnjega odvzema otroka lahko CSD nudi pomoč policija v skladu s predpisi, ki urejajo naloge in pooblastila policije. CSD ob izvedbi nujnega odvzema otroka izpolni obrazec, ki vsebuje navedbo CSD in osebno ime uradne osebe, ki je izvedla nujni odvzem otroka, osebno ime otroka in osebe, kateri je bil otrok odvzet, datum in uro izvedbe nujnega odvzema otroka in kratko pojasnilo o nadaljnjem poteku postopka. Obrazec se osebi, kateri je bil otrok odvzet in staršem oz. skrbniku otroka izroči neposredno ali se jim ga pošlje po priporočeni pošti.

CSD mora v 12 urah po odvzemu otroka predlagati sodišču izdajo začasne odredbe o odvzemu otroka, o katerem sodišče odloči takoj oz. najkasneje v roku 24 ur. Če CSD v roku ne predlaga izdaje začasne odredbe ali če sodišče v roku ne odloči o predlogu oz. če zavrne izdajo začasne odredbe, se otrok takoj vrne staršem.

Iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cp 2189/2020 z dne 15.1.2021 izhaja, da je do začasnega odvzema otroka prišlo, ker je ogroženost otroka podana tako zaradi izjemno nemogočih bivanjskih razmer družine, kot tudi zaradi ustroja življenja in samega funkcioniranja dečkovih staršev (na prihod novorojenčka se nista pripravila, pripravila nista nobene opreme, ne sodelujeta s strokovno službo, ne zaznavata nobene nevarnosti za otrokovo zdravje in življenje, zaradi lastne psihične nestabilnosti tega nista sposobna zaznati, idr.). Sodišče je ugotovilo, da je otroka zaradi njegove varnosti treba takoj začasno odvzeti staršem ter jima začasno prepovedati stike z njim.

Ukrepi trajnejšega značaja
Sodišče pri odločitvi o ukrepu za varstvo koristi otroka trajnejšega značaja upošteva mnenje CSD, ki mora pri pripravi mnenja ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. V DZ so urejeni naslednji ukrepi trajnejšega značaja: omejitev starševske skrbi, odločitev o zdravniškem pregledu ali zdravljenju, omejitev ali odvzem pravice do stikov, odvzem otroka staršem, namestitev v zavod in odvzem starševske skrbi.

CSD pred odločitvijo sodišča o ukrepu trajnejšega značaja izdela načrt pomoči družini in otroku. Poročilo o izvajanju načrta pomoči se posreduje sodišču enkrat letno. Načrt pomoči vsebuje opis stanja, potrebe otrok, možnosti družine, način spremljanja, oblike pomoči in opis realizacije ukrepa. CSD lahko v načrt vključi program družinske terapije, psihiatrično zdravljenje, zdravljenje odvisnosti od alkohola ali nedovoljenih drog ter druge zdravstvene in psihosocialne programe, če kaže, da bodo starši po terapiji ali zdravljenju lahko ponovno prevzeli otrokovo vzgojo in varstvo, ali v drugih primerih, ko je to v korist otroka.

Iz sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 706/2009 z dne 3.12.2009 izhaja, da je odločitev o odvzemu pravice do stikov ne samo izjemna temveč tudi kompleksna, saj zahteva tehtanje med pravicami več oseb, pri čemer je temeljno vodilo zasledovanje otrokove koristi (in ne pravice). Pri samem odločanju so sodišča (kot tudi drugi pristojni državni organi) dolžna ukreniti (praviloma že po uradni dolžnosti) vse, da v dani situaciji maksimirajo koristi otroka. Odločanje mora biti hitro in učinkovito, pri tem pa hkrati celovito, z upoštevanjem vseh konkretnih okoliščin primera in vseh možnostih, ki jih pravo ponuja. Pojem otrokove koristi ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega osemnajstega leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist osebe, ki se bo pokazala v njeni odrasli dobi (dolgoročna korist). Namen stikov je namreč v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo. Odločitev o otrokovih stikih ne sme temeljiti le na ugotovitvi, da otrok stike zavrača, še zlasti ne, če je to (vsaj delno) posledica ravnanja drugega izmed staršev in če to zavračanje stikov glede na ugotovitve v dosedanjem postopku nima neke realne osnove. Tudi iz sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cp 2749/2017 z dne 19.12.2017 izhaja, da je odvzem pravice do stikov hud poseg v roditeljsko pravico in zlasti v pravico otroka, zato te pravice brez zanesljive in konkretne ugotovitve, da so vsakršni stiki v otrokovo škodo, ni dopustno odvzeti.