V predmetnem članku se bomo posvetili ukrepom za varstvo koristi otroka, ki so urejeni v Družinskem zakoniku (DZ). DZ pozna več vrst ukrepov, in sicer začasne odredbe, nujni odvzem otroka in ukrepi trajnejšega značaja. Vrste ukrepov za varstvo koristi otroka bomo obravnavali ločeno, v naslednjih člankih, s poudarkom na relevantni in aktualni sodni praksi v tej zvezi.

Ukrepi za varstvo otrokovih koristi so namenjeni varstvu otroka in ne kaznovanju staršev. Temeljno vodilo pri sprejemanju kateregakoli ukrepa so otrokove koristi.

V 153. členu DZ je določeno splošno pooblastilo, ki določa, da morata sodišče in center za socialno delo izvesti potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Navedeno je izpeljano iz 56. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb, človekove pravice in temeljne svoboščine pa uživajo v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Nadalje je določeno, da se otrokom zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem ter da otroci in mladoletniki za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države. Država ima tako obveznost, da poseže v družinsko oz. zasebno življenje kadar so ogrožene otrokove koristi.

Na podlagi 154. člena DZ imajo starši pred vsemi drugimi pravico in obveznost varovati pravice in koristi svojega otroka. Kadar starši te svoje pravice in obveznosti ne izvajajo ali je ne izvajajo v korist otroka, država izvede ukrepe za varstvo pravic in koristi otroka. Ukrepi za varstvo koristi otroka se lahko izvajajo, dokler otrok ne postane popolnoma poslovno sposoben, če DZ ne določa drugače. Otrok postane popolnoma poslovno sposoben, ko postane polnoleten oz. ko mladoletnik sklene zakonsko zvezo ali na podlagi sodne odločbe v nepravdnem postopku, ker je postal starš. Ukrep za varstvo otrokovih koristi pa se lahko nadaljuje tudi če je otrok pridobil popolno poslovno sposobnost, če je nameščen v zavod oz. v rejniško družino.

Za izrekanje ukrepov za varstvo koristi otroka je skladno s 155. členom DZ pristojno sodišče. Sodišče pa lahko samo v upravičenih primerih in s skrbno izbranim ukrepom poseže v zasebno in družinsko življenje. V 160. členu DZ pa je določeno, da sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka, odloči o prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi zanj, izreče drug ukrep za varstvo koristi otroka, če se med izvajanjem ukrepa izkaže, da slabo vpliva na otrokovo zdravje, razvoj ali premoženje, odloči o podaljšanju izrečenega ukrepa ali ukrep ponovno izreče. Sodišče pošlje pravnomočno sodno odločbo o ukrepu za varstvo koristi otroka pristojnemu centru za socialno delo, ki spremlja izvajanje ukrepa. Ukrepi za varstvo koristi otroka trajajo največ toliko časa, kot to določa DZ za posamezne ukrepe, razen če sodišče podaljša izrečen ukrep. Sodišče odloča o ukrepih ali spreminjanju izvajanja ukrepov v nepravdnem postopku.

V 156. členu DZ je zapisano načelo milejšega ukrepa. Pri izbiri ukrepa za varstvo koristi otroka je treba upoštevati dve omejitvi, in sicer da naj se izreče ukrep s katerim bodo starši čim manj omejeni pri izvajanju starševske skrbi, če je z njim mogoče dovolj zavarovati koristi otroka, in predvsem naj se izreče ukrep s katerim se otrok staršem ne odvzame, če je s tem ukrepom mogoče dovolj zavarovati koristi otroka. Če ukrepi milejše narave ne uspejo dovolj zavarovati otrokove koristi, sodišče poseže po enem od ukrepov, ki v večji meri posegajo v starševsko skrb.

DZ določa tudi pogoje za izrekanje ukrepov za varstvo koristi otroka, in sicer je v 157. členu določeno, da ukrep za varstvo koristi otroka izreče sodišče, če ugotovi, da je otrok ogrožen. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in je ta škoda oz. verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve (npr. nasilje nad otrokom) ali opustitve (npr. zanemarjanje otroka) staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju. Ogroženost otroka predstavlja pravni standard, ki ga sodišče presoja v vsakem primeru posebej.

Skladno z določbo 158. člena DZ, sodišče pri odločanju o ukrepu za varstvo koristi otroka upošteva otrokovo mnenje, ki ga izrazi sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Začasno odredbo lahko sodišče izda brez predhodno pridobljenega otrokovega mnenja.