V predhodnih člankih smo na kratko obdelali posamezne splošne pravne inštitute pogodbenega prava in skozi oče le-teh naredili vpogled v obravnavano temo oz. smo po svojih ugotovitvah pojasnili njihov (ne)uporabnost za afero Dieselgate. Vsebina predmetnega članka nesporno spada / pripada pogodbenemu pravu kot takemu. Zaradi pravne obsežnosti in pomena, pa bomo zadevo obravnavali v svojem članku.

Pri dvostranski pogodbi odgovarja vsak pogodbenik za stvarne napake svoje izpolnitve. Za te in pravne napake izpolnitve se smiselno uporabljajo določbe OZ o odgovornosti za stvarne in pravne napake o odgovornosti prodajalca. Gre za najpomembnejši pravni institut in posledico, ki je za obravnavano temo bistvena, zaradi česar tej tudi posvečamo največ (tudi teoretične) pozornosti. Vsekakor to ne pomeni, da zanemarjamo garancijo za brezhibno delovanje stvari oz. da je ta manj pomembna.

Pojem in namen instituta odgovornosti za stvarne napake oziroma pogosto jamčevanje za stvarne napake pomeni odgovornost oz. dolžnost prenosnika stvari (tradenta), da prejemniku stvari (akcipientu) jamči in odgovarja za stvarne (materialne) napake z dvostranskim odplačnim obveznostim pravnim poslom dogovorjene in izročene stvari, če ima izročena stvar takšne napake, zaradi katerih nima izrecno dogovorjenih ali v pravnem prometu objektivno predpostavljenih lastnosti, zaradi česar bi za prejemnika nastala nevarnost, da stvari ne bo mogel uporabiti na predviden način, ker zaradi napak stvar sploh nima uporabne vrednosti ali je ta uporabna vrednost znatno zmanjšana. Gre za nujno posledico značilnosti odplačnih poslov in institucijo, ki je značilna za stvari oziroma izpolnitve, katerih predmet je stvar. Gre za varovanje interesa prejemnika stvari (kupca ob prodajni pogodbi), zaradi katerega je pogodbo sklenil – to je interesa za (pravilno) izpolnitev in pa varstvo načela enake vrednosti dajatev kot temeljnega načela dvostranskih odplačnih pogodb. Uveljavljanje zahtevkov iz naslova odgovornosti za stvarne napake (odprava napak, razveza pogodbe ali znižanje cene) pogosto ne odpravi vseh negativnih posledic, ki jih nepravilna izpolnitev (izpolnitev s stvarnimi napakami) povzroči v sferi pogodbi zveste stranke. Za učinkovito zaščito interesov pogodbi zveste stranke mora pravo tej – poleg jamčevalnih zahtevkov – priznati tudi pravico do povrnitve tistih pojavnih oblik škode oziroma škode v tistem obsegu, v katerem uveljavitev jamčevalnih zahtevkov ne odpravi v celoti negativni posledic napake v izpolnitvi.

Jamčevanje za napake je dolžnikova odgovornost upniku, da bo stvar nudila določeno korist in da nihče nima pravice do stvari, ki bi upnika motile. Ni razloga, da bi stranka izpolnitev garantirala tudi, kadar za svojo izpolnitev ne prejme plačila (t. i. ekvivalenčni interes). Jamčevanje ima objektiven pomen; zahtevki nastanejo ne glede na krivdo napačnega izpolnitelja. Pravila za kupno pogodbo veljajo kot načelno vodilo za vse vrste pogodb. V primerjalnem pravu je sporno, ali ima stranka ob izpolnitvi z napakami pravico, da uveljavlja samo jamčevalne zahtevke ali pa lahko odkloni izpolnitev z napakami in zahteva pravilno izpolnitev, ne da bi bili izpolnjeni posebnih pogoji, ki veljajo za jamčevanje za napake. Obe instituciji bi lahko strogo ločili, vendar zakon ne omenja, ali je lahko od upnika odvisno ali hoče uporabiti prvo ali drugi institucijo, zaradi česar je treba izhajati iz kavze pogodbe, ali je smisel pogodbenega razmerja tak, da se lahko šteje izpolnitev z napakami kot neizpolnitev.

Pravna teorija nadalje stvarne napake opredeljuje kot tiste, ki imajo kakšno nepravilnost oz. drugačno lastnost, ki jo je treba interpretirati široko (po stopnjah dobrote oz. kakovosti, lahko se nanaša na notranjo sestavino (tehnične lastnosti, kemijske, fizikalne lastnosti)) ali pa na zunanji videz (estetsko gledišče) ter na uporabnost in delovanje, na stanje in ali na izvor. Lastnosti so lahko (posebej) predpisane ali pa (posebej) dogovorjene. Lahko gre za standarde, ko ti nimajo kogentnega pomena. Kadar ni dogovora ali predpisa, pridejo v poštev običajne lastnosti (normalne lastnosti – glede na namen rabe stvari). Splošna raba je upoštevna kot taka, posebna pa mora biti izročitelju znana ali bi mu morala biti znana.

Teorija razvršča oblike škod zaradi izpolnitve s stvarnimi napakami po merilu dobrine, na kateri je škoda nastala, in bližine vzročne zveze med kršitvijo in škodo, in sicer v tri skupine:
–  damnum quoad rem (škoda na sami stvari, neposredna škoda). Gre za škodo, ki se lahko uspešno odpravi z uveljavljanjem pravic iz naslova odgovornosti za stvarne napake;
– domnum circa rem (škoda zaradi zaupanja): gre za škodo, ki je posledica razpolaganj kupca, pravnih in dejanskih, opravljenih na temelju zaupanja, da stvar nima napak oziroma da bo prodajalec svojo izpolnitev opravil pravilno (izročil stvar brez napake), ta razpolaganja pa so se zaradi napak stvari izkazala za nepotrebna, nekoristna, lahko pa tudi škodljiva (npr. stroški transporta, hrambe, skladiščenja, montaže, predelave idr., stroški zastoja – zmanjšanja proizvodnega procesa, stroški zaradi izplačil tretjim zaradi zamude ali nedobave stvari, izgubljen dobiček ter konkretno in abstraktno škodo ob razvezi pogodbe (gre za posredno škodo, tesno povezano s stvarjo, ki je predmet izpolnitve, ki jih ni mogoče odpraviti z zahtevki iz naslova odgovornosti za stvarne napake);
– damnum extra rem (refleksna škoda): gre za škodo na drugih pravnih dobrinah, ne na kupljeni stvari, ki se presoja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti za kršitev pogodbe; takšno ureditev je uveljavil tudi OZ.

Ker je odgovornost za stvarne napake po pravni naravi posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti, je povrnitev neposredne škode zaradi napake (zmanjšanje vrednosti stvari) mogoče zahtevati, samo če so izpolnjene predpostavke odgovornosti za stvarne napake in samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov (sankcij).
V splošnem in za namen tega razdelka so predstavljene predpostavke odgovornosti za stvarne napake, ki po veljavni zakonodaji obsegajo kršitev obveznosti po dvostranski pogodbi, tj. predmet izpolnitve ima napako, ki se pokaže v določenem (jamčevalnem roku), napaka oziroma vzrok za napako mora obstajati med prehodom nevarnosti naključnega uničenja na upnika, upnik za napako ni vedel in tudi ni bil dolžen vedeti, pregled stvari in obvestilo v določenem roku in uveljavitev zahtevka v določenem roku.

Kot sicer izpostavljeno predhodno (prava teorija), ima jamčevanje objektiven pomen, zahtevki pa nastanejo ne glede na krivdo napačnega izpolnitelja in so vezani na jamčevalni rok ter pregled stvari in na obvestilo v določenem roku, v določenih položajih pa je prodajalčeva krivda (neskrbnost) vendarle alternativna predpostavka odgovornosti za stvarne napake, saj kupec jamčevalnih zahtevkov ne izgubi niti takrat, ko ni izpolnil obveznosti po takojšnjem pregledu stvari ali obveznosti, da bi v določenem roku prodajalca o napaki obvestil, ali niti takrat, ko se je napaka pokazala po šestih mesecih od izročitve stvari (iztek splošnega jamčevalnega roka po OZ), če je bila prodajalcu znana ali mu ni mogla ostati neznana.

Teorija posebej v povezavi z jamčevalnimi zahtevki (opomba: čeprav to v resnici niso) opredeljuje tudi jamčevalne zahtevke na podlagi garancijskih izjav – gre za jamčevanje, ki ga zagotovi producent izdelka, za katerega tudi teorija navaja in ugotavlja, da ne posega in ne spreminja pravil civilnega prava o jamčevanju. Stranka sama izbere temelj zahtevka, ki ga bo uveljavljala. Gre za to, da kupec prejme dodatno zagotovilo iz garancije (dodano: dodatno zagotovilo proizvajalca – producenta izdelka).

Zmota in jamčevanje sta različni pravni instituciji; pri zmoti gre za sklenitveno napako, pri jamčevalni napaki pa za izpolnitveno napako. Jamčevanje za stvarne napake je mogoče uveljavljati samo, če stranka, ki ga uveljavlja, ob sklenitvi za take napake ni vedela. Ni pa vedno neogibno potrebno, da bi bila stranka v tej povezavi v zmoti. Obe stranki dobro vesta, da utegne imeti prihodnja stvar napake in zmote. Jamčevalna ureditev tudi ni lex specialis glede na ureditev zmote. Če so podane predpostavke, ima stranka pravico izbire med eno ali drugo institucijo. Ne more biti ovire, da upnik izpodbija veljavnost posla, če je glede predmeta v zmoti, vendar pa bo dokazovanje zanj precej težko.

Skladno z OZ in ZVPot obstoji pravica uveljavljati zahtevke iz naslova garancije za brezhibno delovanje (če gre za t.i. tehnično blago oziroma blago iz 15.b člena ZVPot ali če je prodajalec garancijo obljubljal – t.i. prostovoljna garancija) ali iz naslova odgovornosti za stvarne napake. Gre za dva različna pravna instituta, ki v praksi velikokrat zaobjemata enake primere, vendar se zakonsko razlikujeta in potrošnikom zagotavljata različno pravno varstvo. Pri tem je treba poudariti, da je odločitev o vrsti instituta v diskreciji kupca, ne smeta pa biti uveljavljena sočasno.

Vir: magistrsko delo Pravni vidiki afere Dieselgate, 2016, Damjan Merhar