Splošno o obligacijskih razmerjih in temeljna načela pogodbenega prava

Za pogodbeno pravo veljajo vsa splošna načela tudi širših obligacijskih razmerij. Obligacije sicer predstavljajo t. i. pestro izbiro zavez. Gre za zaveze, ki ustvarjajo razmerje med dvema strankama, med upnikom in dolžnikom; ena stranka je dolžnik, ki je zavezana opraviti izpolnitev drugi stranki, upniku. Izpolnitev je ravnanje dolžnika – aktivna ali pasivna. Dolžnik je zavezan nekaj dati ali storiti ali pa dopustiti oziroma opustiti. V obligacijskem razmerju so lahko stranke upravičenci in zavezanci obenem. Stranka lahko vsebine svojih izpolnitev izbira prosto. Ne obstoji namreč numerus clausus (zaključeno število) obligacij.

Splošno načelo obligacijskih razmerij je po OZ dispozitivnost narave obligacijskih razmerij. Urejanje razmerij med strankami v obligacijskem razmerju je dispozitivno, razen če iz posamezne določbe tega zakonika ali njenega smisla ne izhaja kaj drugega oziroma je urejanje v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Izhodišče je nadalje enakopravnost udeležencev v obligacijskih razmerjih ter načelo vestnosti in poštenja pri izvrševanju pravic pa tudi izpolnjevanju obveznosti. Pri sklepanju dvostranskih pogodb udeleženci izhajajo iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev, kar uzakonja načelo enake vrednosti dajatev. Temeljno je tudi načelo skrbnosti ravnanj glede na v pravnem prometu zahtevano skrbnost, upoštevajoč ustreznost oz. vrsto obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika, dobrega gospodarja in skrbnost dobrega strokovnjaka). Pravice so omejene s pravicami drugih; izvrševati jih je treba skladno s temeljnimi načeli tega zakonika in z njihovim namenom. Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti). Vsak se je dolžen vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (prepoved povzročanja škode). Udeleženci v obligacijskem razmerju si morajo prizadevati, da rešujejo spore z usklajevanjem, s posredovanjem ali na drug miren način. V obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov se za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama.

S pravnimi posli razumemo ravnanje, lahko pa tudi skupnost sovpadajočih ravnanj, in to enega ali več pravnih subjektov, katerih namen je civilnopravni (zasebnopravni) nasledek, to pa pomeni ustvariti spremembo v pravnih odnosih med posameznimi pravnimi subjekti. Pravni posel je sredstvo uresničevanja aksioma civilnega (zasebnega) prava, to je avtonomije stranke.

Bistvo pravno-poslovnega pogodbena prava so splošne predpostavke veljavnosti pravnih poslov, kot so: svobodna in resna izjava volje, predpostavke glede subjektov, ki izjavljajo voljo (pravna in poslovna sposobnost, sposobnost razsojanja), predpostavka glede predmeta pravnega posla (določnost, možnost in dopustnost) in tudi pravila o pravnih posledicah, če katera izmed predpostavk za veljavnost pravnih poslov ni izpolnjena.

Prodajna pogodba je vse od uveljavitve denarja kot plačilnega sredstva najpomembnejši pravni posel v pravnem prometu, ki omogoča menjavo vrednosti stvari ali pravice za denar. Zato je prodajna pogodba danes brez dvoma najbolj razširjen pravni posel in verjetno za to tudi najbolj sistemsko urejen. Posamezna pravila, ki veljajo za prodajano pogodbo, se smiselno uporabljajo tudi za druge pogodbe. Pri tem ne gre samo za pravila o odgovornosti za stvarne in pravne napake izpolnitve, kjer se splošno pravilo neposredno sklicuje na smiselno uporabo določb o prodajni pogodbi (100. člen OZ). Pravila prodajne pogodbe so zelo elastična, saj morajo biti prilagojena različnim predmetom. Že pri prodaji stvari je oblikovanje razmerja med prodajalcem in kupcem pogosto odvisno od lastnosti in vrednosti stvari. Že iz definicije prodajne pogodbe (zajete v 435. členu OZ) je razvidna njena pravna narava, in sicer gre za dvostransko obvezno vzajemno pogodbo, ki je nujno odplačne narave.

Soglasje volje in napake volje pogodbenih strank

Bistveni element vsake pogodbe je soglasje volje pogodbenih strank. OZ v 15. členu določa, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Soglasje volj kot pogoj za sklenitev pogodbe je temeljno načelo pogodbenega prava.

Na tem mestu izhajam iz izhodišča, kdaj tak sporazum ni podan (pride zlasti do napak volje kot bistvenega elementa sporazuma in kakšne so (lahko) pravne posledice). OZ ureja institute napake volje v 46. členu (bistvena zmota) in 49. členu (prevara).

Bistvena zmota
Zmota je napačna predstava o kakšni okoliščini. Predstava ne ustreza resničnosti. Pravno pomembna postane napačna predstava šele, ko stranka svojo voljo na podlagi takšne napačne predstave izjavi.

Zmota je po zakonu upoštevna, če je bistvena, če se med drugim nanaša na bistvene lastnosti predmeta ali če se nanaša na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Pri error in obiecto gre za zmotno predstavo o konkretnem predmetu pravnega posla. Zmota o predmetu izpolnitve je lahko različna: v identičnosti, lastnosti ali v vrednosti, zmota je lahko tudi v količini, ki jo lahko kvalificiramo kot zmoto v lastnosti ali pa tudi ne. Ali je lastnost predmeta bistvena ali ne, je odvisno od okoliščin posameznega primera; upoštevati je treba subjektivno in konkretno merilo. Šele če na podlagi tega merila ni mogoče ugotoviti, ali je lastnost bistvena ali ne, je treba uporabiti abstraktno, subjektivno ali celo objektivno merilo. Subjektivno merilo je strankam na voljo, da določijo, ali je kakšna lastnost bistvena ali ne. Stranke lahko sodijo, da so določene lastnosti nebistvene, čeprav po objektivnih merilih pomenijo bistvene lastnosti, in nasprotno: stranke lahko sodijo, da so nekatere lastnosti bistvene, čeprav po naravi niso. Primere zmote v bistvenih lastnostih stvari je treba razlikovati od zmote v nagibu.

Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu. V tem delu se odpira dilema o opravičljivi in neopravičljivi zmoti. Zakon se torej lahko uveljavlja le, če je zmota opravičljiva. Z vidika teorije je pravilnejše stališče, da se neopravičljiva zmota obravnava enako kakor opravičljiva zmota, če gre za vprašanje veljavnosti pogodbe (pogodba naj ne velja). Če je nasprotna stranka iz pogodbenega razmerja pripravljena izpolniti pogodbo tako, kot da zmote ni bilo, torej v skladu z resnično voljo stranke, ki je bila v zmoti, ni več razloga za izpodbijanje pravnega posla (sklicevanje na zmoto po izpostavljenem 46. členu OZ ni več mogoče).

Prevara
Prevara oziroma zapeljevanje v zmotno izjavo z zvijačo po 49. členu OZ zajema situacijo, ko ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe. Druga stranka ob navedenem lahko zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena. Stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, ima pravico zahtevati povrnitev nastale škode. Prevara, ki jo je storil kdo tretji, vpliva na pogodbo, če je druga pogodbena stranka ob sklenitvi pogodbe zanjo vedela ali bi bila morala vedeti. Torej gre tudi pri prevari za zmoto, ki pa ni nastala zaradi indiferentnega razloga, ampak zaradi naklepnega ravnanja sopogodbenika ali tretje osebe. Prevara je dejanje, s katerim kdo spravi drugega v zmoto, zato da bi ta sklenil pravni posel. Ni pa potrebno, da bi stranka imela namen škodovati drugi stranki. Ne gre za prevaro, kadar stranka zakrivi manjšo stopnjo krivde od naklepa. Čeprav sopogodbenik sam ni storil prevare, mora vendarle nositi njene posledice, če je za prevaro vedel ali bi moral vedeti zanjo, pa zaradi svoje nepazljivosti ni vedel. Drugače pa za prevaro tretje osebe sopogodbenik ni odgovoren, s tem da za tretje osebe ne štejejo posredovalci, za katere odgovarja stranka, ki jih uporablja kot zastopnike, enako kakor za svoje ravnanje.

Neveljavnost pogodb

V nadaljevanju sta obravnavani ničnost in izpodbojnost pogodb ter v povezavi s tem t. i. teorija stopnjevanja neveljavnosti pogodb. Teorija deli neveljavne posle na absolutno in relativno neveljavne. Absolutna neveljavnost (ničnost) je tista, ki jo lahko uveljavlja vsakdo, ki mu zakon priznava pravni interes, relativna pa tista, ki jo lahko uveljavlja samo tisti, v čigar korist je neveljavnost določena (izpodbojnost).

Ničnost
Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

Temeljne značilnosti, ki jih pripisujemo ničnosti, izvirajo iz rimskopravne sentence quod nullum est nullum producit effectum. Gre za negacijo pravne eksistence takšnega posla, kar potrjuje tudi sodna praksa. Iz povedanega izhajajo nadaljnje logične posledice: pravica vsakogar, ki ima interes, da uveljavlja ničnost, učinkovanje ničnosti samo po sebi, brez kakršnega koli akta, neugasljivost zahtevka na ugotavljanje ničnosti, nemožnost konvalidacije in vzpostavitev prejšnjega stanja. Potrebe življenja in pogosto nepravični rezultati so povzročili čedalje pogostejše odmike od strogih načel klasične teorije ter vezanost na želje in pričakovanja strank ter normalne pravne posledice. Danes se priznava odškodninska odgovornost zaradi ničnosti, omogočata se konverzija in delna (ne)veljavnost, v izjemnih primerih pravni posel celo konvalidira.

OZ v okviru ničnosti poudarja predvsem tako imenovano ničnost javnega reda, ki izvira iz francoskega prava. Po teoriji so nični pravni posli, ki so v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (protiustavne, nezakonite in nemoralne pogodbe, katerih učinkovanje želimo preprečiti z ničnostno sankcijo). Sankcije se ne določajo absolutno, ampak se v končni posledici odločitev prepušča sodišču (druga faza tehtanja interesov). Sodnik naj s pomočjo pravil in metod razlage ugotovi, ali namen kršenja pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Ugotoviti je torej treba, ali bo z izrekom ničnostne sankcije namen zakonodajalca dosežen.

Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe. Če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba. Če je pogodba nična, zato ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala nasprotni stranki, pri odločanju pa upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank ter pomen ogroženih interesov.

Kondicijski zahtevek kot posledica ničnosti se po pravni teoriji interpretira skladno z obogatitveno idejo, saj so kondicije najpogostejše ravno v primerih ničnosti in razveljavljenih izpodbojnih pogodbah. Posebej pa ima sodišče možnost, da ob nemoralnih pogodbah (condiction ob turpem causam) zahtevku ugodi ali pa ga zaradi nemoralnosti zahtevka samega zavrne. Odločitev bo odvisna od poštenosti ene in druge stranke ter od pomena ogroženih interesov.

Izpodbojnost
Pogodba je izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri sklenitvi napake glede volje strank pa tudi če je v OZ ali v drugem zakonu tako določeno.

Izpodbojnost je milejša oblika neveljavnosti in se pojavlja kot sankcija za manj intenzivne napake ter nastopi zlasti takrat, ko je cilj kršene norme v interesu posameznika – navadno pogodbene stranke. Posli niso neučinkoviti sami po sebi, ampak je za učinkovanje te sankcije potrebna aktivnost upravičenca. Logična posledica tega je, da sta vedno mogoči konvalidacija in konfirmacija: izpodbojno pogodbo bo lahko upravičenec izrecno potrdil in se s tem odpovedal pravici do izpodbijanja ali pa se izpodbijanju odreče molče, s tem da svoje izpodbojne pravice ne uporabi v določenem roku. Zakon za uveljavljanje te sankcije predpisuje prekluzivni rok in omejuje krog subjektov, ki so upravičeni uveljavljati izpodbojnost zaradi varstva posamičnih interesov.

Enega temeljnih razlogov izpodbojnosti predstavljajo napake volje pogodbenikov (torej tudi zmota in prevara). Pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi, upoštevaje, da ta pravica preneha s pretekom enega leta od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti, oziroma enega leta od prenehanja sile, v vsakem primeru pa s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Po OZ, pravni teoriji in sodni praksi je treba zahtevek usmeriti k določenemu adresatu, torej sodnemu organu, ki naj z oblikovalno sodbo (potreba oblikovalnega in dajatvenega zahtevka) odloči o zahtevku, sodba sodišča pa je konstitutivna.

Posledice razveljavitve pogodbe, na podlagi katere je bilo kaj izpolnjeno, so, da je treba to izpolnjeno vrniti. Če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa je treba dati ustrezno denarno nadomestilo. Gre za identično posledico, kot pritiče ničnosti – kondicijski zahtevek. Uspešna razveljavitev izpodbojne pogodbe učinkuje ex tunc (za nazaj), zato tudi razveljavljena pogodba nima pravnega učinka in zato nobena izmed strank nima izpolnitvenega zahtevka.

Splošno o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve

Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji OZ odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razveza že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine. Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe in je neizpolnjena, je pogodba navadno razvezana po samem zakonu, če to ni (rok ni bistvena sestavina pogodbe), dolžnik obdrži pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev (če hoče upnik v tem primeru odstopiti od pogodbe, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev; če obveznost ni izpolnjena niti v tem dodatnem roku, je pogodba razvezana, kot da bi bil rok bistvena sestavina pogodbe, torej po samem zakonu).

Bistveno in razprostrto vprašanje pravne teorije v povezavi z navedenim institutom je oz. so (same) oblike neizpolnitve. Ta se presoja po enakih merilih kot neizpolnitev katere koli druge obveznosti. Gre za stanje dolžnikove zamude. Najbolj jasen je položaj, če dolžnik ničesar ne stori za izpolnitev svoje obveznosti. Tedaj glede obstoja stanja neizpolnitve ni nobenega dvoma in upravičenost do uveljavljanja sankcij ni sporna. Sporni položaji pa lahko izhajajo iz delne (ne)izpolnitve in nepravilne izpolnitve. Pri razlagi teh položajev je treba vsekakor dopustiti možnost, da lahko vsaka oblika odstopanja od vsebine obveznosti, razen neizpolnitve neznatnega dela, pomeni neizpolnitev. Če so ob tem izpolnjeni tudi pogoji za uveljavljanje drugih pravnih posledic iz naslova napak volje ali jamčevanje za napake, pa je treba po pogodbi zvesti stranki dati možnost, da izbere tiste posledice, ki najbolj ustrezajo njenim interesom.

V tem članku smo na kratko obdelali – zlasti s teoretičnega vidika – posamezne splošne pravne inštitute pogodbenega prava. V naslednjem članku bomo skozi oči teh naredili vpogled v obravnavano temo oz. bomo po svojih ugotovitvah pojasnili njihovo (ne)uporabnost za afero koncerna Volkswagen – afero Dieselgate, največjo afero v zgodovini imenovanega koncerna.

Vir: magistrsko delo Pravni vidiki afere Dieselgate, 2016, Damjan Merhar