Loading...

Temeljni vidiki odškodninskega prava

Temeljna načela, funkcije in izhodišča odškodninskega prava

Klasična pravila odškodninskega prava izhajajo iz temeljne misli, da ni primerno in pravično, da bi oškodovanec škodo nosil sam. Ta ideja pa je konsistentna samo takrat, ko povzročitev škode lahko komu pripišemo. Zato je naloga omenjenih pravil v določitvi predpostavk, na podlagi katerih bo nastala odškodninska obveznost. Ena izmed značilnosti odškodninskega prava je njegova sodna precedenčna narava, skozi katero se konkretizirajo abstraktna in splošna zakonska izhodišča ter ustvarjajo pravila, ki jih uporablja sodna praksa pri konkretnih življenjskih primerih. Pri tem so vodilo pravno-filozofska načela o namenu in funkciji odškodninskega prava. Gre za moralno, kaznovalno (preventivna in vzgojna) in izravnalno (restitucijsko oziroma ekvivalenčno) ali zadoščenjsko (satisfakcijsko) naravo, v nekaterih pravnih redih pa se poudarja tudi njena socialna funkcija.

Temeljna delitev odškodninskih obveznosti je po dualistični teoriji delitev na neposlovno in poslovno odškodninsko obveznost, pri čemer teoretiki vidijo razliko med obema obveznostma zlasti v tem, da gre pri neposlovni odškodninski obveznosti za obveznost, ki je nastala zaradi prekršitve postavljene pravne norme (pravil o sožitju), medtem ko je pri poslovni odškodninski obveznosti značilno, da je nastala zaradi prekršitve pravila, ki je nastalo z voljo strank (prekršena je odločitev strank).

Obligacijski zakonik, ki kot eno temeljnih načel ureja prepoved povzročanja škode, razlikuje poslovno odškodninsko odgovornost od neposlovne; to razlikovanje je pomembno. Pravilna kvalifikacija odškodninskega primera je pomembna predvsem zaradi razlik med eno in drugo vrsto odškodninske obveznosti, ki jih je mogoče razbrati v določbah OZ. Bistvo odškodninskega prava je porazdelitev rizika škode. Odškodninska odgovornost ne temelji na škodljivem dejstvu (izvoru škode), ampak na škodi (ki jo je treba odpraviti).

Za neposlovno odškodninsko odgovornost so temeljne predpostavke (splošni civilni delikt): protipravno ravnanje ali opustitev, škoda, vzročna zveza in krivda (subjektivna – krivdna odškodninska odgovornost). Na drugi strani pa je izjemoma podana objektivna odškodninska odgovornost, katere predpostavke so: škodni dogodek, škoda, vzročna zveza in objektivna odškodninska odgovornost (odgovornost ne glede na krivdo, vzročna zveza se domneva, zlasti gre za nevarno stvar ali nevarno dejavnost, ki je vzrok škodi).

OZ v 131. členu določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžen povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (splošne predpostavke: protipravno ravnanje – že kršitev splošnega načela prepovedi povzročanja škode, vzročna zveza med protipravnostjo, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, in negativno posledico – škodo, ki nastane v sferi oškodovane osebe, in škoda, ki jo v sferi oškodovane osebe povzroči protipravno ravnanje oziroma protipravna posledica, ki izvira iz sfere odgovorne osebe). Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo. Za škodo ne glede na krivdo se odgovarja tudi v drugih z zakonom določenih primerih. V tem členu zakon temeljno ureja predpostavke splošne neposlovne odškodninske odgovornosti. Škoda je lahko premoženjska ali nepremoženjska.

Odgovorna oseba je dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Če se z vzpostavitvijo prejšnjega stanja škoda ne odpravi popolnoma, je odgovorna oseba dolžna plačati za ostanek škode denarno odškodnino. Kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča ali kadar sodišče meni, da ni nujno, da bi to storila odgovorna oseba, odloči, da mora ta izplačati oškodovancu ustrezno denarno odškodnino. Sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če jo ta zahteva, razen če okoliščine danega primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja.

Obseg povrnitve premoženjske škode zajema navadno škodo in izgubljeni dobiček. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Če je bila stvar uničena ali poškodovana namenoma, lahko sodišče odmeri odškodnino glede na vrednost, ki jo je imela stvar za oškodovanca (praetium affectionis). Velja načelo popolne odškodnine – sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Uzakonjen je poseben institut zmanjšanja odškodnine – ob upoštevanju premoženjskega stanja oškodovanca lahko sodišče naloži odgovorni osebi, da plača manjšo odškodnino, kot znaša škoda, če škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne zaradi hude malomarnosti, odgovorna oseba pa je šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje. Če je oškodovalec povzročil škodo, ko je kaj delal v oškodovančevo korist, lahko sodišče odmeri manjšo odškodnino; pri tem upošteva skrbnost, ki jo kaže oškodovalec v lastnih stvareh. Izpostavljamo še institut deljene odgovornosti – oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera.

Denarna odškodnina – za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Povrnitev prihodnje škode – sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za prihodnjo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v prihodnosti. Denarna odškodnina pravni osebi – za okrnitev ugleda ali dobrega imena prisodi sodišče pravni osebi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo.

Predpostavke splošne oblike poslovne odškodninske odgovornosti pa so urejene v 239. in 240. členu OZ (in so delno drugačne od predpostavk splošne neposlovne odškodninske odgovornosti), ki določata, da je za škodo zaradi zamude z izpolnitvijo odgovoren tudi dolžnik, ki mu je upnik dal primeren dodatni rok za izpolnitev, da je dolžnik odgovoren tudi za delno ali popolno nemožnost izpolnitve, čeprav zanjo ni kriv, če je nastopila, potem ko je prišel v zamudo, za katero odgovarja, ter da je dolžnik vendar prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da bi bila stvar, ki je predmet obveznosti, naključno uničena, tudi če bi on svojo obveznost pravočasno izpolnil. Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. OZ v 243. členu določa obseg povrnitve škode in priznava upniku pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot mogoči posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Ob prevari ali namerni neizpolnitvi ter neizpolnitvi zaradi hude malomarnosti ima upnik pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala. Če je pri kršitvi obveznosti nastala za upnika poleg škode tudi kakšna korist, jo je treba pri odmeri odškodnine primerno upoštevati. Stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine.

Posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti je odgovornost za stvarne (in pravne) napake. Prav tako pa OZ v povezavi s posameznimi vrstami pogodb ureja nekatere posebne predpostavke (posebnih) poslovnih odškodninskih odgovornosti, ki so v povezavi s kršitvijo tistih obveznosti, ki so tipične za določeno pogodbo. Kot primer navajamo 503. člen OZ, ki določa, da če je bila prodajna pogodba razdrta zaradi tega, ker je en pogodbenik prekršil pogodbo, ima druga stranka pravico do povračila škode, ki jo zaradi tega trpi, po splošnih pravilih o povrnitvi škode, nastale s kršitvijo pogodbe, in 506. člena OZ, ki določa, da ima poleg pravice do povračila škode po pravilih iz prejšnjih členov pogodbi zvesta stranka tudi pravico do povračila morebitne večje škode. V povezavi s poslovno odškodninsko odgovornostjo na koncu ne moremo brez izpostavitve 246. člena OZ, ki napotuje v povezavi s povrnitvijo škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, če v določilih v povezavi s poslovno odškodninsko odgovornostjo ni določeno drugače, naj smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode.

Kot pomembno na kratko omenjamo dokazno breme predpostavk odškodninske odgovornosti, ki je v osnovi na oškodovancu, seveda z izjemami. Po teoriji in zakonodajni ureditvi je dokazno breme obrnjeno, kadar želi zakon olajšati oškodovančev položaj. Zakon določa obrnjeno dokazno breme, kadar je dolžnik škodo povzročil s tem, da je prekršil pogodbeno dolžnost ali dolžnost, ki izvira iz zakona. Obrnjeno dokazno breme je tudi pri objektivni odgovornosti – kdor ima nevarno stvar, je odgovoren za škodo, ki izvira iz te nevarnosti, razen če dokaže, da obstoji razlog, ki ga zakon priznava kot razbremenilnega. Dokazno breme je obrnjeno tudi, kadar je določena domnevana krivda. Načelo – domneva krivde – izhaja iz splošne, tj. temeljne določbe 131. člena OZ.

Splošno načelo krivdne odgovornosti izhaja iz krivde, ki je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali zaradi malomarnosti. Namen (dolus) je najtežja oblika krivde; civilnopravno se deli na neposrednega (dolus directus) in eventualnega, malomarnost pa na hudo oz. veliko (culpa lata, vezana na culpa in abstracto – skrbnost vsakega povprečnega človeka), navadno in lahko (culpa levis) ter na tisto v lastnih zadevah (diligentia quam in suis). Gre za različne stopnje malomarnosti v odvisnosti od vsakega konkretnega primera in njegovih okoliščin, pri čemer se stopnje malomarnosti odražajo po merilu skrbnosti v pravnem prometu.

Neposredna škoda zaradi napake stvari same (manjvrednosti, damnum quoad rem) se lahko uspešno odpravi samo z uveljavljanjem in uspešnostjo jamčevalnih zahtevkov. Pri škodi zaradi zaupanja (damnu circa rem) gre za posredne škode, tesno povezane s stvarjo, ki je predmet izpolnitve, ki jih ni mogoče odpraviti z zahtevki iz naslova odgovornosti za stvarne napake. Npr. gre za stroške skladiščenja, hrambe vozila, stroške vzdrževanja vozila idr.. To škodo je mogoče uveljavljati (le) kumulativno skupaj z zahtevki iz naslova jamčevanja za stvarne napake. Torej je v tem smislu tudi vezana na uspešnost jamčevalnih zahtevkov. Refleksna škoda (damnum exrtra rem) pa zajema škodo na drugih pravnih dobrinah, ne na kupljeni stvari. Obravnava se po splošnih pravilih o (poslovni) odškodninski odgovornosti, nevezano na jamčevalno odgovornost prodajalca za stvarne napake.

468. člen OZ določa, da ima pri vsakem izmed primerov uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov kupec pravico zahtevati povrnitev škode (škoda zaradi zaupanja). Poleg tega in neodvisno od tega (refleksna škoda) odgovarja prodajalec kupcu tudi za škodo, ki je temu zaradi napake stvari nastala na drugih njegovih dobrinah, in sicer po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. ZVPot posebej ureja v 37.c členu, da ima potrošnik v vsakem primeru tudi pravico, da od prodajalca zahteva povrnitev škode, zlasti pa povračilo stroškov materiala, nadomestnih delov, dela, prenosa in prevoza izdelkov, ki nastanejo zaradi izpolnitve obveznosti v povezavi z jamčevalnimi zahtevki prodajalca.

Določba 155. člena OZ omenja odgovornost proizvajalca za stvari z napako (prvi odstavek) in odgovornost za nevarno lastnost stvari (drugi odstavek). Po teoriji enako kot velja za odgovornost za stvarno napako stvari tudi za konkretno produktno odgovornost velja, da gre za dejstvo, da proizvajalci dajejo v promet proizvod, ki zaradi napake ali nevarne lastnosti pomeni škodno nevarnost. Producent se s tem, da da produkt na trg, zavezuje, da produkt ne bo škodljiv, oziroma če je nevaren, da bo produkt zavaroval pred nepravilno uporabo z zadostnimi navodili in s primerno ovojnino. Ta obveznost izvira iz producentovega socialnega stika (teorija o socialnem kontaktu). S tem da producent stopi v stik s svojimi odjemalci, sproži njihova ravnanja. Za te odzive je odgovoren, če so zaradi nezadostne skrbi za varno uporabo produkta iz teh odzivov nastala škodna dejanja. Če se priznava producentova odgovornost, je učinek majhen, če se ta odgovornost omeji na krivdo. Prav z ravnanjem producenta, ki ustvari izdelek, ki se potem razpeča, se uničijo najdragocenejše dobrine ljudi: njihovo življenje in zdravje. Ni videti razloga, zakaj naj bi žrtve nosile riziko nezdravih produktov, čeprav k temu riziku niso prispevale, producent, ki je riziko ustvaril, pa naj bi bil posledic tega rizika prost. To govori zato, da naj bi bila odgovornost zlasti takrat, ko gre za zavarovanje najdragocenejših človekovih dobrin objektivna.

V povezavi z obravnavano temo se konkretno v naslednjem članku posvečamo (zlasti praktično – po naši oceni odprtim pravnim dilemam) temelju (poslovna in neposlovna) odškodninska odgovornost, vrstam premoženjske in nepremoženjske škode (tudi neposredne in posredne), ki je lahko posledica afere. Ne gremo mimo odgovornosti proizvajalca stvari za napako po 155. členu OZ in mimo splošne krivdne deliktne odgovornosti (njenih posameznih temeljnih elementov, vendar samo tistih, za katere afera izkazuje naše zanimanje) na temelju 131. člena OZ in splošnih (sploh) mogočih povrnitvah nastale škode v posameznih primerih oškodovancev, ki si jih kot realne zamišljamo.

Vir: magistrsko delo Pravni vidiki afere Dieselgate, 2016, Damjan Merhar

2020-05-06T16:11:46+02:00
Za pravilno delovanje tega spletišča se na vašo napravo naložijo piškotki. Več Ok