UVODNO
Postopkovno (tudi civilno) pravo je pomemben člen klasične delitve prava. Izpostavljamo nekatere pomisleke in pravne dileme v povezavi z uveljavljanjem pravic kupcev iz naslova zmote ali prevare na temelju izpodbojnosti ali celo ničnosti ali na temelju jamčevanja za stvarne napake prodajalcev in garancije za brezhibno delovanje stvari proizvajalca ali na temelju odškodninske odgovornosti (vseh) vpletenih pravnih subjektov.

Vse zakonske pravice kupcev in potrošnikov po veljavni zakonodaji, zlasti OZ in ZVPot, so namreč lahko (v posamičnem) konkretnem primeru mrtva črka na papirju, če niso ustrezno postopkovno pred pristojnimi organi (sodišči), v ustreznem (pravdnem) postopku in skladno s pravili zadnjega zastopane in uresničene. To še toliko bolj velja za konkretno afero, njene razsežnosti in veliko (ekonomsko in pravno) šibkejše potrošnike nasproti svetovnemu koncernu VW, generalnim uvoznikom in njegovim zastopnikom pa tudi nasproti neposrednim prodajalcem vozil navedenega koncerna. Posamezne po našem mnenju pravno pomembne vidike civilnega procesnega prava (zlasti pravdnega) in njihove (ne)uporabnosti za afero Dieselgate podajamo posebej kot pravni praktiki v nadaljevanju.

(NE)UPORABNOST CIVILNEGA PROCESNEGA PRAVA ZA AFERO DIESELGATE
Pravdnega postopka sodišče ne more začeti po uradni dolžnosti, ampak le na pobudo (dodajamo: tožbo) stranke. Tožba je tožnikova zahteva za pravno varstvo. S njo tožnik od sodišča zahteva, da naj mu proti določenemu tožencu nudi pravno varstvo določene vsebine. Glede na vsebino pravnega varstva, ki ga tožnik zahteva, razlikujemo med dajatveno, ugotovitveno in oblikovalno tožbo. Tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga.

Koncept pravdnega postopka, ki je v pretežni meri poudarjeno individualističen ter namenjen varstvu premoženjskih in drugih civilnopravnih pravic (dodajamo: posameznika), je razlog, da se kolektivno uveljavljanje zahtevkov (sprva) ni pojavilo v okviru civilnega procesnega prava, ampak na specifičnih področjih (npr. okoljsko in potrošniško pravo).

Vsaka stranka v pravdnem postopku mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Katere dokaze in dejstva mora stranka navesti, navadno določajo materialni (vsebinski) predpisi. Pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga posameznih tožb in tožbenih zahtevkov ima negativne posledice za tistega, na katerem obstaja breme trditve in dokazne podlage.

Tako npr. 131. člen OZ določa, da je oškodovanec – tožnik – tisti, ki mora zatrjevati in dokazati škodno protipravno ravnanje oškodovalca, škodo in vzročno zvezo med navedenim, oškodovalec – toženec – pa je tisti, ki mora dokazati, da ni odgovoren oz. kriv. Tako npr. mora kupec – tožnik zatrjevati in dokazati obstoj predpostavk jamčevanja za stvarne napake prodajalca – toženca (obstoj stvarne napake, pravočasno grajanje – notifikacija, jamčevalni rok in ustrezen jamčevalni zahtevek) skladno z določili 458. člena in naslednjih členov OZ. Nenazadnje mora tudi tožnik – kupec dokazati, da obstajajo predpostavke (pravočasnosti in zakonskih vsebinskih predpostavk) za izpodbijanje pogodbe, npr. zaradi bistvene zmote ali prevare po določilih 46. in 49. člena ter preostalih členov OZ. Pretežno trditveno in dokazno breme je tako na kupcu, razen kadar in ko zakon postavlja zakonske domneve ali obrnjeno dokazno breme (kot npr. o obstoju in neobstoju krivde oškodovalca, ki se mora sam te razbremeniti, 131. člen OZ), ali npr. o obstoju – domnevi vzročne zveze pri objektivni odškodninski odgovornosti (npr. na podlagi 155. člena OZ).

Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Trditveno in dokazno breme v pravdnih postopkih (pretežno kupcev) pomeni tudi predlagati izvedbo dokazov z izvedenci ustrezne stroke. Zaradi možnosti in doslednosti zatrjevanja v posameznih tožbah npr. konkretno nastale škode, stvarne napake idr. menimo, da je treba (in najbrž nujno) tak dokaz predložiti že sami tožbi ob vložitvi slednje. Navedeno je podkrepljeno z dejstvom, da gre v obravnavani aferi za specifična strokovna znanja o delovanju spornih motorjev, tehnologije strojništva idr., katerih vse seveda sodišče nima (niti ne more niti jih ni dolžno imeti).

Trditve in še bolj dokazno breme in instrumentarij (sodnega) izvedeništva vsekakor potegne za seboj v posamičnih pravdnih postopkih znatne stroške (v praksi predujme), ki jih (najprej plača – založi kupec potrošnik, ob izidu in ozirajoč se nanj pa se stroški delijo po ključu uspeha v pravdi).

Prodajalci v javnosti nasprotujejo obstoju stvarne napake na vozilih v posledici afere. Koncern VW protipravnost svojih ravnanj javno priznava, na temelju česar lahko v smislu protipravnosti ravnanja kot predhodno pride do izraza/uporabe domneva iz petega odstavka 214. člena ZPP. Same škode (pred odpravo in po odpravi napak, za kar se koncern javno – ne glede na pravo in jamčevanje za stvarne napake zavezuje), zlasti navadne zaradi zmanjšanja (vrednosti) premoženja, ni preprosto konkretizirati in dokazati (brez izvedencev ustrezne stroke), kaj šele škode, če bo na vozilih prišlo do povečane porabe goriva in zmanjšane zmogljivosti motorjev, upoštevaje dodatno komponento, da škoda pri posameznem lastniku – oškodovancu ni in ne more biti visoka (z vidika ekonomskega svetovnega koncerna pa je na posamezno enoto – oškodovanca lahko bagatelna). Ob izpostavljenem se sprašujemo, ali je instrumentarij pravdnega postopka – gledano z vidika afere kot take – v korist posameznim tožnikom, ki so oškodovani, ali je (kar menimo sami) bolj v korist ekonomsko in pravno močnemu svetovnemu koncernu. Ob tem puščamo na strani dejstvo, da nekatere škode (zlasti nepremoženjske) niti niso iztožljive, ker niso pravno urejene oziroma priznane zaradi njihovega omejenega števila in toge sodne prakse.

Na podlagi navedenega se nam odpira (nujno) vprašanje »t. i. skupinskega uveljavljanja zahtevkov«, posebej znanih iz ameriške sodne prakse t. i. class action (razredne tožbe), v katerih mali slehernik, povezan s čim večjim številom sotrpinov, ki se jim je zgodila podobna »krivica«, spravi na kolena multinacionalko, ki na koncu plača zelo visoko odškodnino.

Pristopi k reševanju množičnih sporov (zlasti ob množičnih škodah, kot je obravnavana afera, so izziv sicer vsakega sodnega sistema) so zelo različni. V nadaljevanju na kratko povzemamo zadnje v splošnem, posebej pa osredinjeno na ureditev v slovenskem pravu in postopku.

Najstarejša in najbolj znana je ameriška ureditev razredne tožbe, pri kateri gre za postopek med dvema strankama, pri katerih skupino (razred) zastopa njen predstavnik, člani pa imajo možnost, da se iz nje izločijo (t.i. opt-out sistem). Evropske države, ki so uzakonile razredno tožbo (npr. skandinavske države), se nagibajo k t.i. opt-in sistemu, v katerem je pogoj za članstvo v skupini izjava stranke, da se želi pridružiti tožbi. Nekateri pravni redi, tudi slovenski, predvidevajo skupinsko tožbo, za katero je legitimirana organizacija, ki zastopa interese neke skupine (npr. potrošniške organizacije). Manj radikalna možnost je obvladovanje množičnih sporov z institutom vzročnega postopka, ki je bil z novelo Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D – glej ZPP) uveljavljen tudi v Sloveniji. S pojmom skupinsko uveljavljanje zahtevkov označujemo vse postopke, ki tožnikom, ki zoper enega ali več tožencev naperijo skupinsko tožbo ali zahtevajo, da se o zadevi odloči v vzorčnem postopku, zagotavljajo uresničitev pravic, ki jih sicer individualno zaradi ekonomskih ali drugih razlogov ne bi mogli uveljaviti. Umestitev instituta v postopkovno pravo, kamor glede na naravo pravnih pravil tudi spada, je povezana s premikom javnopravnega k zasebnopravnemu varstvu (npr. v potrošniškem, okoljskem in v konkurenčnem pravu), kar pomeni še en korak od klasične, individualistične pravde k njeni bolj socialni funkciji.

V nadaljevanju ob navedenem poizkušamo ugotoviti, kakšen konkretno je pravni red RS glede na veljavno ureditev ZVPot (glej čl. 74.-76. ZVPot) in ZPP (glej čl. 279.b ZVPot) in ali (lahko) prinaša rezultate glede obravnavane afere in njenih bistvenih civilnopravnih posledic.

ZVPot v 74. členu in naslednjih členih določa, da se proti podjetju, ki pri poslovanju s potrošniki uporablja splošne pogoje poslovanja ali metode poslovanja ali oglašuje na načine, ki so v nasprotju s tem zakonom in z zakoni, ki urejajo varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami, potrošniške kredite, zdravila, medije in storitve na notranjem trgu ter s takimi splošnimi pogoji poslovanja, z metodami poslovanja ali oglaševanjem škoduje skupnim interesom potrošnikov, lahko vloži tožba za opustitev takega ravnanja. Za sporno afero in njene posledice (ob dejstvu, da gre za preteklo ravnanje koncerna, oglaševanje in izvršeno prodajo 11 milijonov spornih vozil znamke koncerna, in dejstvu, da po javno znanih podatkih zdaj, po ugotovljeni aferi, nova vozila ustrezajo predpisom emisij – standardu euro 6) je, menimo, ta zakonska možnost neuporabna (zahtevki tudi ne morejo biti denarni oz. jamčevalni v smislu OZ in ZVPot).

ZPP v svojem (edinem) 279.b členu določa, da če je pri sodišču vloženo večje število tožb, v katerih se tožbeni zahtevki opirajo na enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago, lahko sodišče po prejemu odgovorov na tožbe na podlagi ene tožbe izvede vzorčni postopek, preostale postopke pa prekine. V smislu obravnavane afere in njenih civilnopravnih posledic ugotavljamo in menimo, da tudi predmetna določba ne bo (ne more) kaj bistveno bolj pripomogla k temu, da bi bili (bodo) sodni postopki (kaj) uspešnejši. Ugotoviti je namreč treba, da je vzorčni postopek, ki ga sicer pozdravljamo in je korak naprej v smeri skupnega uveljavljanja zahtevkov, kjer to terjajo množične kršitve in povzročitve škod, začet (se začne) šele in ko (če) posamezni oškodovanci (že) vložijo tožbe z »enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago«, pa sodišče »lahko« postopa po tem členu zakona. Bistveni problem po našem mnenju ob tem je, da že vložitev tožbe pomeni njeno konkretizacijo (trditev) in izkazanost (konkretnih dokazov, navadno že predpravdne utemeljene analize, npr. stvarne napake in/ali škode tožnika samega, torej eventualnega predpravdnega izvedeniškega mnenja), s čimer (posameznemu) tožniku že (upravičeno) nastanejo nemajhni stroški, ob tem pa so za vložitev posamičnih tožb predpisane sodne takse idr.. Vsak (skrben) tožnik bo seveda precenil ta finančni vložek glede na vtoževani zahtevek od nasprotne stranke (ki teh pomislekov nima ali so v primerjavi s posameznim ekonomsko mikromajhnim potrošnikom zanemarljivi), hkrati pa tudi vsaj osnovne pravne možnosti v smislu uspeha s postavljenim tožbenim zahtevkom (pri čemer dejansko noben pravni vidik oziroma dejansko in pravno vprašanje, ki jih afere zaobjemajo, ni črno-bel oziroma podan v prid tožnika kar tako in s kakšnim vnaprejšnjim pristnim pričakovanjem uspeha – prav nobene garancije za uspeh tožbe ni). Če odmislimo navedeno v zadnjih dveh večstavčnih povedih, je vzorčni postopek procesno dobra rešitev. Ker pa moramo kot pravniki praktiki upoštevati vse do zdaj navedeno, menimo, da vzorčni postopek, tako kot je dopuščen in urejen v zakonu, ne bo prispeval k učinkovitejšemu in hitrejšemu reševanju izpostavljenih civilnopravnih delov in problemov v povezavi z afero Dieselgate.

Ob navedenem/ugotovljenem se že na tem mestu strinjamo tudi sami, da slovenski pravni red glede na predmetno afero in njene zlasti civilnopravne razsežnosti nima ustreznega širšega sistema oziroma procesnega instituta in da bi bilo tudi (ne pa samo) zaradi predmetne afere smotrno (vsestransko koristno) razmišljati zunaj trenutnih zakonodajnih možnosti.

Vir: magistrsko delo Pravni vidiki afere Dieselgate, 2016, Damjan Merhar