Posest je neposredna ali posredna dejanska oblast nad stvarjo. V prvem odstavku 24. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) je neposredna posest opredeljena kot neposredna dejanska oblast nad stvarjo. V drugem odstavku 24. člena SPZ pa je opredeljena posredna posest, ki določa, da ima posest tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova. Tako posredni kot neposredni posestnik pa imata pravico do sodnega varstva posesti. Za varstvo posesti je značilno, da se varuje posest, neodvisno od lastninske pravice. Dejanska oblast nad stvarjo pa ne pomeni, da mora biti posestnik ves čas v fizičnem stiku s stvarjo. Pri posesti gre namreč za takšno razmerje subjekta do stvari, da le-ta stvar rabi, jo uživa ali z njo razpolaga, pri čemer mora biti to razmerje oz. odnos do stvari tudi navzven viden na podlagi konkretnih ravnanj posameznika (kot npr. izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1505/2022 z dne 11.11.2022).

Glede na intenzivnost protipravnega posega v posest ločimo odvzem posesti in motenje posesti. Razlika med njima je predvsem v tem, da pri motenju posesti, poseg v posest ni tako intenziven kot pri odvzemu posesti. Motenje posesti se redno pojavlja pri nepremičninah (npr. samovoljna uporaba dela tuje nepremičnine), za odvzem posesti pa gre običajno pri premičninah (npr. samovoljno odvzeta premična stvar, ker ni bila izročena v dogovorjenem roku). Varstvo posesti je zagotovljeno skozi dve obliki, in sicer kot samopomoč (ki pride v poštev le izjemoma) in kot sodno varstvo posesti – vložitev tožbe.

Posesti pa ni mogoče pridobiti na javnem dobru (npr. javni cesti), zaradi česar je izključeno tudi posestno varstvo. Rezultat uresničitve pravice do posestnega varstva je namreč v vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja. S tem je zadovoljeno načelu kontinuitete posesti, saj je po uresničitvi pravice do posestnega varstva posest takšna, kakršna je bila pred motenjem. Če ni možnosti, da se vzpostavi prejšnje stanje, ostane posest brez zaščite (kot npr. izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1826/2022 z dne 22.3.2023).

SPZ v 32. členu določa, da je sodno varstvo pred motenjem oz. odvzemom posesti mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Rok tridesetih dni je subjektivni rok, ki je vezan na subjektivne okoliščine. Ta rok začne teči takrat, ko je posestnik izvedel tako za motenje kot tudi za storilca. V primeru, da se motilna dejanja ponavljajo, začne teči rok od zadnjega motenja. Enoletni objektivni rok pa začne teči od dneva, ko je motenje nastalo. V 33. členu SPZ je določeno, da sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se sicer ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Posestnik nima pravnega varstva zgolj, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. Sodišče mora torej ugotoviti kdo je bil zadnji posestnik stvari in ali je bila posest sploh motena oz. odvzeta, pri tem pa ne sme upoštevati niti pravice do posesti niti dobrovernosti posestnika. V 34. členu pa je določen obseg sodnega varstva, in sicer, da z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi sodišče prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem.

Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v 425. členu določa, da mora sodišče v pravdah zaradi motenja posesti pri določanju rokov in narokov vselej posebno paziti na to, da je treba zadevo po naravi vsakega posameznega primera hitro rešiti. Roki za uveljavljanje varstva posesti so kratki (rok za odgovor na tožbo in rok za pritožbo je osem dni). Ti roki so materialni prekluzivni roki, ki niso podaljšljivi in ne dopuščajo vrnitve v prejšnje stanje.

Za sojenja v sporih zaradi motenja posesti so ne glede na vrednost spornega predmeta, pristojna okrajna sodišča (prva točka drugega odstavka 30. člena ZPP), in sicer je izključno krajevno pristojno sodišče na območju katerega leži nepremičnina (prvi odstavek 57. člena ZPP), in če leži nepremičnina na območju več sodišč, je pristojno vsako od teh sodišč (drugi odstavek 57. člena ZPP). Za spore zaradi motenja posesti premičnih stvari je poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bila posest motena (tretji odstavek 57. člena ZPP).

Motenje posesti mora biti intenzivno v tolikšni meri, da je posest delno odvzeta oz. da posestnika pri mirni posesti vznemirja. Če gre za enkratno dejanje, mora odločilno poseči v mirno posest. Posestno varstvo je namreč po svoji naravi namenjeno varstvu ekonomskega interesa. Gre za minimalni prag utemeljenosti zahtevka, s katerim se preprečuje zlorabo instituta posestnega varstva. Vsaka sprememba dejanskega stanja še ne pomeni nujno motenja, ta sprememba mora imeti ekonomski in praktičen pomen/korist za posestnika.

V pravdah zaradi motenja posesti tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitveni del zahtevka, zaradi česar novejša sodna praksa te zahtevke tudi zavrača. Motenjska tožba je torej dajatvena tožba (kot npr. izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cp 436/2001 z dne 22.8.2001).