V predmetnem članku bomo na kratko opisali sodišču pridruženo mediacijo. Mediacija pomeni neko dodatno ponudbo sodišč, ki želijo strankam ponuditi drugačne možnosti reševanja sporov in zmanjšati število sodnih sporov, ki jih rešujejo sodniki. V naslednjem članku pa bomo podrobneje opisali eno izmed vrst mediacije.

Mediacija je postopek alternativnega reševanja sporov. Nevtralna tretja oseba – mediator, strankam v sporu pomaga pri iskanju sporazuma, ki spor razrešuje in na novo ureja medsebojna razmerja. V primerjavi s sodnim postopkom je postopek mediacije bolj fleksibilen, kjer ni formalnih zaslišanj, obsežne pisne dokumentacije ali dokaznih pravil. Temeljno postopkovno načelo je samodoločitev s strani strank. Rezultat mediacije je posameznemu primeru prilagojena ter za obe stranki sprejemljiva in fleksibilna rešitev. Postopek mediacije je prostovoljen, hiter, zaupen in nikakor ne vpliva na morebitni kasnejši spor med strankami na sodišču.

Bistveni element postopka mediacije je prisotnost nevtralne in nepristranske tretje osebe – mediatorja pri komunikaciji med strankama. Mediator mora biti pri svojem delu strokoven, zavzet in ne sme pritiskati na stranke, da sklenejo dogovor za vsako ceno. Mediator ne sodi, ne odloča in ne razsoja – ne skrbi za vsebino temveč za proces. Skrbi za prepoznavanje in uveljavljanje interesov, želja in potreb vseh udeležencev, za spoštljivo in konstruktivno komunikacijo ter prispeva k ozaveščanju in odkrivanju skupnih točk in možnih rešitev.

Glede na to ali je mediacija povezana s sodnim sporom ali ne, ločimo sodišču pridruženo mediacijo in mediacijo zunaj sodišča. Zadeve, ki so v sodni pristojnosti, se rešujejo s sodišču pridruženo mediacijo. Mediacija na sodiščih v Sloveniji se uporablja od leta 2001 dalje, ko so jo na Okrožnem sodišču v Ljubljani začeli najprej ponujati v pravdnih sporih, nato pa tudi v družinskih in gospodarskih sporih. Leta 2009 je bil Sprejet Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS), ki se uporablja v sporih iz gospodarskih, delovnih, družinskih in drugih civilnopravnih razmerjih v zvezi z zahtevki, s katerimi lahko stranke prosto razpolagajo in se glede njih lahko poravnajo, razen če je s posebnim zakonom za posamezne od teh sporov določeno drugače (2. člen ZARSS). Mediacijo v programih sodišč izvajajo mediatorji, ki so lahko sodniki, odvetniki in drugi, zlasti pravni strokovnjaki, ki izpolnjujejo zakonske pogoje, so uspešno opravili specializirana izobraževanja s področja alternativnega reševanja sporov in so uvrščeni na listo mediatorjev. Mediatorji se običajno dodeljujejo po vrstnem redu z liste mediatorjev, mogoča pa je tudi drugačna dodelitev (npr. kadar je potrebno specialno znanje mediatorja). Stranke same lahko izberejo mediatorja zgolj v primeru, če o njem soglašajo, saj se v nasprotnem primeru lahko pojavi dvom, da mediator, ki ga je predlagala samo ena stranka, ni nevtralen.

Strankam, ki so že v sodnem postopku (tožba in odgovor na tožbo sta že bila vložena) sodišče ponudi možnost alternativnega reševanja spora v vsaki zadevi, razen kadar sodnik oceni, da v posamezni zadevi to ne bi bilo primerno. Na predlog strank, ki soglašajo, da se opravi poskus alternativnega reševanja spora, lahko sodišče kadarkoli prekine sodni postopek za čas, ki ne sme biti daljši od treh mesecev in stranke napoti v postopek alternativnega reševanja spora (15. člen ZARSS). Postopek mediacije poteka toliko časa, dokler obstaja o njegovi smiselnosti soglasje med strankami in mediatorji vendar ne več, kot določa sklep o napotitvi. Če stranke v postopku mediacije dosežejo dogovor, se mediacija zaključi s sodno poravnavo ali umikom tožbe. Sodna poravnava se sklene in podpiše pred sodnikom. Nikoli je ne sme podpisati sodnik, ki je v zadevi nastopal kot mediator. Če stranke dogovora ne dosežejo, se zadeva vrne v redni postopek, kjer se obravnava v skladu s pravili o vrstnem redu obravnavanja zadev. Sodišča strankam jamčijo, da njihova udeležba v mediacijskem postopku ne bo negativno vplivala na redni sodni postopek.

Postopek mediacije ima pozitivne učinke tako za stranke (hitrost, ekonomičnost, zaupnost, večja možnost vpliva na končno odločitev, neformalnost, izboljšanje komunikacije, manj novih sporov, idr.), kot za državo in sodišča (hitrejše in cenejše reševanje sporov, rešitev več sporov hkrati, ni pritožb in sojenja na višjih stopnjah, ni vračanj v ponovno sojenje na prvostopenjska sodišča, izvršbe niso potrebne (stranke večinoma prostovoljno izvršijo dogovor), zmanjšanje števila novih sporov nastalih med istima strankama ali iz istega razmerja, povečan ugled in zaupanje v delo sodišč, idr.), za sodnike (manj zadev, ni pisanja sodb, lažje sojenje v primerih, kjer se mediacija ne zaključi uspešno, idr.) kot tudi za odvetnike (zadovoljne stranke, hitrejša rešitev spora – hitrejše plačilo, idr.).

Pri izvajanju mediacij na sodišču je potrebno upoštevati naslednja temeljna načela: prostovoljnosti, zaupnosti, hitrosti in ekonomičnosti postopka, izenačenosti s sodno odločbo ter odnos med sodnim in mediacijskim postopkom.

Načelo prostovoljnosti se spoštuje tako ob začetku postopka (postopek se ne more začeti, če ena stranka na mediacijo ne pristane), kot tudi ves čas trajanja mediacijskega postopka. Stranka lahko kadarkoli med postopkom umakne soglasje za mediacijo in reševanje spora se nato nadaljuje v rednem postopku pred sodnikom. Soglasje lahko umakne tudi mediator (npr. če ugotovi, da stranke mediacijo izrabljajo za zavlačevanje sodnega postopka).

Načelo zaupnosti pomeni, da vsi podatki, ki izvirajo iz mediacije in so z njo povezani, ostanejo med sodelujočimi in se o njih ne obvešča tretjih oseb. Za zaupnost v odnosu mediacijskega in sodnega postopka velja, da mora tudi po končani mediaciji v sodni postopek pronicati čim manj informacij, vezanih na mediacijo. V primeru, da se sodni postopek konča z mediacijo, v sodnem spisu ostane samo podpisana sodna poravnava oz. njen osnutek. V primeru, da se postopek ne konča z mediacijo, pa v spisu ostane zgolj informacija, da je bil postopek izveden a ni pripeljal do zaključka spora. Zaupnost velja tudi v odnosu mediator – sodnik, in sicer omenjena ne smeta nikoli razpravljati o podrobnostih mediacijskega postopka.

Načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka pomeni, da je mediacija za stranke večinoma hitrejša in cenejša razrešitev njihovega spora. (za rešitev spora z mediacijo se običajno potrebuje malo srečanj oz. časa).

Načelo izenačenosti s sodno odločbo pomeni, da podpisana sodna poravnava predstavlja izvršilni naslov, tako kot sodba, ki jo ob koncu sojenja izda sodišče. Dosežen dogovor na mediaciji se zapiše v obliki osnutka sodne poravnave. Nato sodnik opravi narok, pred strankami prebere pripravljeni osnutek poravnave in preveri ali je leta zakonit in dopusten ter če stranke dogovor razumejo. Nato se zapiše zapisnik o sodni poravnavi. Stranke na njeni podlagi, v kolikor ne pride do prostovoljne izpolnitve dogovorjenega, neposredno sprožijo izvršilni postopek, tako kot bi ga na podlagi pravnomočne sodbe.

Odnos med sodnim in mediacijskim postopkom pomeni, da v primeru, ko se postopek z mediacijo ne konča, sodišča strankam jamčijo, da njihova udeležba v mediacijskem postopku ne bo negativno vplivala na njihov sodni postopek.