Družinski zakonik (v nadaljevanju: „DZ“) v 138. členu določa, da če starši ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, se morajo sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Sporazumejo se lahko za skupno varstvo in vzgojo, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi mediatorji. Nadalje 139. člen DZ določa, da mora sodna poravnava ali odločitev sodišča o skupnem varstvu in vzgoji otroka vsebovati odločitev o stalnem prebivališču otroka, o tem, kateremu od staršev se vročajo pošiljke za otroka in o preživljanju otroka.

Osnovno vodilo družinskega prava je otrokova korist. V zadnjem času je opaziti, da so sodišča vse bolj naklonjena k skupnemu starševstvu. S skupno vzgojo in varstvom se želi izenačiti položaj mame in očeta oziroma spodbujati pravice očetov ter jim dati neke vrsto večjo odgovornost za vključenost v otrokovo življenje ter s tem posledično razbremeniti ženske, ki so bile načeloma odgovorne za dom in družino.

Bistvo skupne vzgoje in varstva oziroma skupnega starševstva je predvsem to, da otrok časovno preživi pri obema staršema približno enako. Prav tako si starša delita odgovornost otrok, kar se tiče zdravstvenih, izobraževalnih odgovornosti ter drugih pomembnih odločitev za otrokovo življenje.

S skupno vzgojo in varstvom se otroku sporoča, da sta oba starša enakovredno in enakopravno vključena v njegove vsakodnevne aktivnosti.

Sodišče dodeli staršema otroka v skupno vzgojo in varstvo v kolikor je podano soglasje staršev za skupno vzgojo in varstvo ter ob predpostavki, da sporazum ne nasprotuje otrokovim koristim. Skupna vzgoja in varstvo je torej možna, ko med staršema ne obstoji konflikt oziroma sta starša le tega sposobna reševati. Skupna vzgoja in varstvo je torej otroku v korist, če je starša dobro razumeta, sta spodobna dobre medsebojne komunikacije ter da sta sposobna usklajevati pomembnejša življenjska vprašanja glede otrok ter tudi glede vsakodnevnih vprašanj, ki zadevajo vzgojo in varstvo otroka.

Vendar Družinski zakonik sodišču omogoča, da odloči o skupni vzgoji in varstvu tudi, v kolikor se starša ne sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok. Tretji odstavek 138. člena slednjega določa, da če se starša ne sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok, o tem odloči sodišče. Sodišče lahko po uradni dolžnosti v skladu z določbami tega zakonika odloči tudi o vseh ukrepih za varstvo koristi otrok. V postopku odločanja o varstvu in vzgoji sodišče vselej odloči tudi o preživljanju skupnih otrok in o stikih s starši v skladu s tem zakonikom. Iz navedenega tako izhaja, da če sporazuma o varstvu in vzgoji med staršema ni, ima sodišče možnost, da izbere in določi tisto obliko vzgoje in varstva, ki je otroku v korist. V kolikor sodišče ugotovi, da takšna oblika (skupna vzgoja in varstvo) vzgoje in varstva otroku ni v korist, le te ne določi.

Kadar se starši odločijo za izvajanje skupnega varstva in vzgoje otrok oziroma le to naloži sodišče, skupna vzgoja in varstvo sam po sebi vsebuje tudi dogovor o stikih. V času, ko je otrok pri enemu od staršev, tako le ta v celoti izvaja starševsko skrb, kar vključuje tudi pravico do stika.

Vprašanje, ki se poraja pri skupni vzgoji in varstvu pa je preživnina. V kolikor otrok v primeru skupne vzgoje in varstva enako obdobje preživi pri obeh starših ter ob predpostavki, da so zmožnosti staršev med seboj primerljive, se preživnina ne določi v smislu dajatvenega zahtevka, torej da mora eden od staršev plačevati drugemu staršu preživnino za mladoletnega otroka. Starša sicer ocenita otrokove potrebe in v denarni protivrednosti ocenita vsak svoj prispevek, vendar pa sodna odločba nato ne vsebuje dajatvenega zahtevka. V kolikor pa zmožnosti staršev niso enake, se na podlagi ocenjenih potreb otrok določi preživnina v denarju.

V slovenski sodni praksi [1] je sodišče vse bolj naklonjeno določitvi skupne vzgoje in varstva, predvsem če ugotovi, da bi takšna oblika bila otroku v največjo korist. Sodišče namreč to obliko varstva in vzgoje spodbuja, saj meni, da se s tem otroku sporoča, da sta oba starša enakovredna ter nobeden od njiju ni v privilegiranem položaju.

Viri:

• Družinski zakonik (Uradni list RS, št.15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19, 67/19 – ZmatR-C, 200/20– ZOOMTVI, 94/22 – odl. US, 94/22– odl. US in 5/23),
• Andreja Kruhar Winter, Skupno varstvo in vzgoja, Pravna praksa, št. 22, 2018, str. 15-17,
• Jager Petruša, Zaupanje v varstvo in vzgojo skozi prizmo otrokove koristi, Revija Odvetnik, št. 109 – 110, 2023, str. 27,
• Barbara Dobnik Renko, Skupna starševska skrb, Pravosodni bilten, št. 1, 2022, str. 101 – 123
• sodna praksa

[1] Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 1614/2021 z dne 6.12.2021