Pojem razlastitve je temeljno urejen že z Ustavo RS in sicer v 69. členu, ki določa: »Lastninska pravica na nepremičnini se lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon.«

Zakon, ki postopek natančneje ureja, je Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-3), ki v 202. – 225. členu podrobno opredeljuje razlastitvene pogoje, vključno s sodnim varstvom in odškodnino (ali nadomestno nepremičnino).

Razlastitveni postopek:

Iz prakse Ustavnega sodišča RS izhaja, da je poseg v lastninsko pravico mogoč ne glede na določbe o razlastitvi, vendar morajo biti izpolnjeni vsi pogoji za poseg v ustavno pravico. Razlastitev je dopustna le v posamičnih primerih, kar zahteva izvedbo konkretnega postopka za vsak primer posebej. Ni mogoča razlastitev s splošnim aktom, kot je zakon ali odlok lokalne samoupravne skupnosti.

ZUreP-3 določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame le proti odškodnini ali nadomestilu v naravi ali omeji s pravico uporabe za določen čas ter obremeni s začasno ali trajno služnostjo. Pri tem je razlastitev dopustna izključno v javno korist, če je nujno potrebna za dosego javne koristi in je sorazmerna s posegom v zasebno lastnino. Obenem zakon določa, da razlastitev ni dopustna, če država ali samoupravna lokalna skupnost razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, ki lahko doseže isti namen, ki ga zasleduje razlastitev.

V razlastitvenem postopku se izvede ocena sorazmernosti, ali je potencialni poseg v lastninsko pravico dopusten zaradi javne koristi. V vsakem konkretnem primeru se izvede tudi konkretna ocena. Lastninska pravica se lahko odvzame ali omeji le toliko, kot je nujno potrebno za dosego javne koristi.

Faze razlastitvenega postopka:

Ugotovitev javne koristi zajema preverjanje obstoja javno koristnega namena za določeno nepremičnino, ki mora izhajati iz materialnopravnih določb zakona. ZUreP-3 sam v 204. členu določa nekaj primerov javne koristi.

Razlastitveni upravičenec mora najprej ponuditi sklenitev pogodbe razlastitvenemu zavezancu. Če pogajanja ne uspejo, država ali lokalna skupnost lahko vloži zahtevo za razlastitev. Upravna enota nato sprejme sklep o uvedbi razlastitvenega postopka.

Razlastitveni upravičenec in zavezanec se morata v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe sporazumeti o višini odškodnine. Če do sporazuma ne pride, lahko vsaka stranka vloži predlog za določitev odškodnine pred pristojnim sodiščem.