V prejšnjem strokovnem prispevku smo opredelili pojem stvarne služnosti, njen nastanek ter pravno varstvo. Služnost med drugim nastane na podlagi zakona in to je s priposestvovanjem, ko so izpolnjeni vsi predpisani pogoji.

Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let (prvi odstavek 217. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ),   t.i. pravo priposestvovanje stvarne služnosti. Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem tudi, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (drugi odstavek 217. člena SPZ), t.i. nepravo priposestvovanje stvarne služnosti.

Pravo priposestvovanje stvarne služnosti

Pogoji za pravo priposestvovanje so torej dobra vera priposestvovalca, izvrševanje služnosti ter potek desetletne priposestvovalne dobe.  Priposestvovalec je v dobri veri, če ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne pravice, oziroma če služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način. Navedeno pomeni, da mora imeti priposestvovalec ustrezen naslov za izvrševanje služnosti, pa se kasneje pokaže, da je naslov pomanjkljiv in neveljaven (o tem dr. Miha Juhart, Stvarno pravo, GV Založba, 2007, str. 603). Kot se je opredelilo Višje sodišče v Mariboru v sodbi I Cp 851/2020 z dne 12.1.2021 mora za priposestvovanje po določilu prvega odstavka 217. člena SPZ ob pričetku izvrševanja stvarne služnosti obstajati pravni posel, za katerega se po preteku desetletne priposestvovalne dobe ugotovi, da je bil ničen, saj drugače dobra vera priposestvovalca ni podana. Sklenjen mora biti torej vsaj dogovor o izvrševanju pravice služnosti. Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi I Cp 156/2019 z dne 22.5.2019 sprejelo stališče, da zgolj predhodno in dejansko izvrševanje služnosti, ne more voditi do zaključka, da je bila tožnica v dobri veri, da je pravico stvarne služnosti že dobila. Tožnica je namreč svojo dobro vero utemeljevala s sklicevanjem na 15-letno uporabo poti s strani njenih pravnih prednikov ter posledično na verjetnost sklenitve dogovora o ustanovitvi stvarne služnosti med pravnima prednicama nepremičnin parc. št. 2532/669 in 2532/657, obe k.o. X., tj. med družbama A., d.o.o. – v stečaju in B d.o.o. – v stečaju, kar naj bi predstavljalo podlago, zaradi katere je tožnica štela, da ima pravico stvarne služnosti. Že sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da tožnica ni mogla biti v dobri veri o obstoju svoje pravice, glede na to, da je zakoniti zastopnik tožnice izpovedal, da ne ve, da bi družbi A.  d.o.o. – v stečaju in B d.o.o. – v stečaju sklenili dogovor o ustanovitvi služnosti.  Višje sodišče v Ljubljani pa je v zadevi VSL sodba II Cp 1102/2016 z dne 11.5.2016 odločilo, da dovoljenje za uporabo poti, dano s strani upravljavca nepremičnin, po katerih teče pot, daje podlago za zaključek o dobrovernem izvrševanju služnosti. Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 428/2007 z dne 15.4.2010 zapisalo, da zgolj dejstvo, da je prodajalec tožniku ob nakupu nepremičnin pokazal sporno pot, ne zadostuje za ugotovitev tožnikove dobrovernosti v smislu 217. člena SPZ.

Nepravo priposestvovanje stvarne služnosti

Pri nepravem priposestvovanju se ne zahteva dobra vera, temveč redno dvajsetletno izvrševanje stvarne služnosti, ki ji lastnik služeče stvari ni nasprotoval.  Število nasprotovanj ni pomembno, pri čemer zadošča eno samo, če je to jasno in nedvoumno, kot je sprejelo stališče Višje sodišče v Ljubljani s sodbo in sklepom VSL I Cp 2794/2013 z dne 14.5.2014.  Uzakonjena je torej domneva, da če lastnik služeče nepremičnine dalj časa dovoli dejansko izvrševanje služnosti in se temu ne upre, pristane na njen nastanek.  Iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 211/2021 z dne 18.5.2021 izhaja, da je »tožnica navedla, da so do kozolca na gospodujoči nepremičnini redno dostopali tako peš kot s prevoznimi sredstvi – zlasti kmetijskimi, saj so poslopje (kozolec) oziroma gospodujočo nepremičnino uporabljali oziroma jo tožnica še vedno uporablja za opravljanje kmetijske dejavnosti. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je predmet tožbenega zahtevka ugotovitev stvarne služnosti hoje in voženj na toženčevih nepremičninah za potrebe kmetijskega zemljišča tožnice, zato se lahko priposestvujejo tudi občasne vožnje, če se te izvršujejo v obsegu, ki je potreben za kmetijsko gospodarjenje z zemljiščem. Pritožbeno zavzemanje, da bi morala tožnica konkretno navesti, kolikokrat je sporno pot uporabila, ker bi služnost lahko priposestvovala zgolj v tem obsegu, je zato neutemeljeno. Tožnica je še trdila, da uporabi poti ni nihče nikoli oziroma do leta 2017 nasprotoval. Iz povzetih trditev jasno izhaja, da je tožnica navedla vsa odločilna dejstva v zvezi z dejanskim izvrševanjem služnosti, kateremu nihče dalj časa ni nasprotoval. Sodišče prve stopnje je ob pojasnjeni trditveni podlagi zato izbralo pravilno materialnopravno izhodišče za presojo zadeve in sicer drugi odstavek 217. člena SPZ (v zv. z 54. členom ZTLR), ki ureja nepravo priposestvovanje stvarne služnosti.«

Obseg in vsebina priposestvovane stvarne služnosti

Služnost je mogoče priposestvovati le v obsegu in na način, kot se je izvrševala celo priposestvovalno dobo. Pri nastanku s priposestvovanjem torej njeno vsebino določa način njenega izvrševanja. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu VSL II Cp 2861/2016 z dne 1.2.2017 sprejelo stališče, da »pri presoji, ali je bila stvarna služnost vožnje z vsemi vozili priposestvovana, mora sodišče ugotoviti, ali se je služnost dejansko izvrševala z različnimi vozili (voz, avto, traktor, tovornjak…) celotno dobo, potrebno za priposestvovanje (20 let), razen če je drugačen način izvrševanja posledica tehničnega napredka (modernejše prevozno sredstvo) in se moderno prometno sredstvo uporablja za isti namen kot prejšnje vozilo.« S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 925/2011 z dne 30.3.2011 je bilo odločeno, da »če je tožnik vozil po sporni poti le zelo občasno („kakor kdaj“), za dovoz do gospodujoče nepremičnine pa uporabljal tudi druge poti, služnosti ni mogel priposestvovati.« Na drugi strani je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Cp 2623/2012 z dne 8.5.2013 presodilo, da »Občasnost voženj ne predstavlja ovire za priposestvovanje služnosti vožnje, če se je ta v okviru določenega namena izvajala redno.«

Izključitev priposestvovanja stvarne služnosti

Stvarne služnosti pa ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali neposrednega posestnika služeče stvari, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo, če je bila služnost dovoljena do preklica ali če gre za negativno služnost (3. in 4. odstavek 217. člena SPZ).

Če se je služnost izvrševala na način, ki lastniku služeče stvari ni zaznaven ali če se je izvrševala v odsotnosti lastnika služeče stvari, je priposestvovanje izključeno. Enako velja v primerih, ko lastnik služeče stvari včasih dovoli ravnanja, ki pomeni izvrševanje služnosti kot znak prijaznosti, ne pa z namenom ustanovitve služnosti ter če je izvrševanje služnosti dovoljeno do preklica. Višje sodišče v Ljubljani je tako s sodbo VSL I Cp 2845/2016 z dne 22.3.2017 presodilo, da »Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta se toženca zavedala, da je služnost dovoljena do preklica. Že iz tega razloga pa tudi tožbeni zahtevek po prvem odstavku 54. člena ZTLR oziroma po drugem odstavku 217. člena SPZ ni utemeljen (izvrševanje služnosti dvajset let brez nasprotovanja lastnika služeče stvari), saj stvarne služnosti v primeru, ko je služnost dovoljena do preklica, ni mogoče priposestvovati.« Vrhovno sodišče RS pa se je izreklo o priposestvovanju negativne služnosti s sklepom II Ips 184/2017 z dne 14.2.2019 »Bistvena lastnost negativnih služnosti je, da njihovo dejansko izvrševanje navzven ni zaznavno, kar je razlog izključitve njihovega priposestvovanja.«