V zvezi s prenehanjem stvarne služnosti so relevantna določila od 220. do 224. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

Stvarna služnost preneha na podlagi pravnega posla, na podlagi odločbe ali na podlagi zakona (220. člen SPZ).

– prenehanje na podlagi pravnega posla

Na ta način stvarna služnost preneha na podlagi zavezovalnega pravnega posla in izbrisa iz zemljiške knjige. Obvezna sestavina zavezovalnega pravnega posla je zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim lastnik gospodujoče nepremičnine izrecno in brezpogojno dovoljuje izbris stvarne služnosti. Nato pa z vpisom prenehanja oziroma izbrisom stvarne služnosti iz zemljiške knjige nastopi prenehanje stvarne služnosti.

Če je stvarna služnost pridobljena zunajknjižno je za njeno prenehanje izbris iz zemljiške knjige brezpredmeten, saj tam nikoli ni bila vpisana. Tako je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo VSL I Cp 3139/2010 z dne 24.11.2010 odločilo: „Drži stališče pritožnice, da je za vknjižbo izbrisa stvarne služnosti potrebna izrecna in brezpogojna izjava lastnika gospodujoče stvari, da se odpoveduje stvarni služnosti hoje in vožnje, vendar je v predmetni zadevi potrebno upoštevati, da bi bila stvarna služnost hoje in vožnje lahko pridobljena le zunajknjižno. Za njeno prenehanje izbris iz zemljiške knjige ni bil potreben, saj tam nikoli ni bila vpisana, kot je pravilno presodilo prvostopenjsko sodišče. Posledično je pravilen sklep, da je zadevno določilo sodne poravnave zadosten izraz volje pravdnih strank, da preneha tudi morebitna stvarna služnost na zemljišču parc. št. 8 k.o. V.“

– prenehanje na podlagi odločbe

Stvarna služnost preneha s pravnomočnostjo sodne ali dokončnostjo upravne odločbe, ki jo izda pristojni organ v okviru zakonskih pooblastil in s katero odloči, da služnost preneha.

Prenehanje stvarne služnosti lahko zahteva lastnik služeče nepremičnine, in sicer s tožbo, ki jo vloži proti lastniku gospodujoče nepremičnine, zaradi nekoristnosti stvarne služnosti ali zato, ker so se spremenile okoliščine, v katerih je služnost nastala.

Kot je zapisalo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi VSL I Cpg 777/2020 z dne 15.12.2021 stvarna služnost na podlagi 222. člena SPZ preneha, če postane (zaradi spremenjenih okoliščin) nekoristna za gospodujočo nepremičnino, pri čemer mora biti nekoristnost objektivna in popolna. Pri presoji koristnosti je treba izhajati iz potrebe gospodujočega zemljišča. Višje sodišče je nadalje pojasnilo, da neizvrševanje služnosti poti sicer res nujno ne pomeni, da služnost več ni koristna. Vendar pa je drugače, če se služnost ne izvršuje zaradi spremenjenih okoliščin (v obravnavani zadevi je bilo neizvrševanje služnosti posledica ustavitve projekta X. naselje) in je tako v tem primeru neizvrševanje služnosti (prvi) objektivni znak za presojo njene koristnosti. V tem primeru je v nadaljevanju sodišče ugotovilo, da gre tudi pri začasni ustavitvi projekta X. naselje še vedno za njegovo ustavitev, kar v konkretnih okoliščinah predstavlja spremenjeno okoliščino v smislu 222. člena SPZ ter da stvarna služnost tudi zaradi začasne ustavitve projekta (in torej zaradi začasne ustavitve izgradnje infrastrukture na gospodujočih nepremičninah) ni več (četudi začasno) koristna za gospodujoči nepremičnini. Ker se služnostna pravica ustanovi le zaradi potreb gospodujočega zemljišča, pa se lahko upoštevajo le tiste spremenjene okoliščine, ki se nanašajo na gospodujoče zemljišče, spremenjene okoliščine, ki se nanašajo na služeče zemljišče za ugotovitev prenehanja služnosti niso relevantne (o tem tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi VSL I Cp 1500/2002 z dne 16.4.2003).

– prenehanje na podlagi zakona

Na podlagi zakona stvarna služnost preneha že v trenutku, ko so izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon. Če nastane spor o obstoju stvarne služnosti med lastnikom gospodujočega in služečega zemljišča o (ne)obstoju stvarne služnosti sodišče z ugotovitveno odločbo odloči o (ne)obstoju stvarne služnosti. V 223. členu SPZ so določeni trije razlogi za prenehanje služnosti na podlagi zakona, in sicer: – če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje (t.i. osvoboditev služnosti – usucapio libertatis) ; – če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje (zastaranje služnosti) in – če je gospodujoča oziroma služeča stvar uničena (uničenje nepremičnine).

  a) osvoboditev služnosti

Gre za posebno kvalificirano obliko prenehanja stvarne služnosti zaradi njenega neizvrševanja. Lastnik služeče nepremičnine se njenemu izvrševanju upre, kar lahko izhaja bodisi iz verbalne prepovedi ali fizičnega oviranja (onemogočanja) izvrševanja služnosti (npr. postavitev ograje), lastnik gospodujoče stvari pa te svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje. Proces osvoboditve služnosti prekine vsaka ponovna izvršitev služnosti s strani služnostnega upravičenca. Izvršitev je lahko bodisi pravne ali dejanske narave, in predstavlja aktivnosti v nasprotju z ravnanjem lastnika služeče stvari, ki se izvrševanju te pravice upre. Gre torej za dejavnosti v smeri neupoštevanja njegove prepovedi. Izhodišče oziroma merilo za presojo, ali je bila pravica uveljavljena in izvršena, pa ne more biti (zgolj) končni uspeh izvršitve oziroma uveljavitve pravice. Kot se je izreklo že Vrhovno sodišče RS s sodbo II Ips 75/2011 z dne 15.5.2014 „Da bi bilo pravno varstvo učinkovito (da bi na podlagi sodne odločbe dosegel želeni cilj z izvršbo v primeru neprostovoljne izpolnitve obveznosti), mora služnostni upravičenec res sprožiti ustrezen postopek in uveljaviti ustrezen (pravilen) zahtevek. Vendar pa morebitna (ne)učinkovitost postopka še ni pokazatelj (ne)izvrševanja služnostne pravice in uklonitve prepovedi lastnika služeče stvari… če lastnik gospodujoče stvari svojo pravico uveljavlja na neprimeren, neustrezen način, to še ne pomeni, da služnosti ne izvršuje. Dejstvo, da toženec morda ni ubral najuspešnejše pravne poti za varstvo pravice, katere izvrševanje mu tožnik preprečuje, zato ne pomeni, da je opustil izvrševanje svoje pravice. V postopkih izvršbe je zahteval ravno odstranitev zidu, v teh postopkih pa mu sodišče ni odrekalo, da bi z izvršilnim naslovom za to ne razpolagal ali da ta za predlagane izvršbe ne bi bil primeren. Zato je (utemeljeno lahko) štel, da varstvo svoje pravice uveljavlja in pravno izvršuje na ustrezen način, pa tudi, da tožnik potem, ko je (bila) pravica ugotovljena s pravnomočno sodbo, ne bo posegal vanjo.“ V primeru pravnega uveljavljanja svojih pravic mora torej služnostni upravičenec res sprožiti ustrezne postopke in uveljavljati ustrezen (pravilni) zahtevek. Vendar pa morebitna (ne)učinkovitost postopka še ne kaže na (ne)izvrševanje služnostne pravice in na uklonitev prepovedi lastnika služeče stvari. Višje sodišče v Kopru je s sklepom I Cp 593/2018 z dne 14.5.2019 odločilo, da je tožnik z vložitvijo motenjske tožbe nasprotoval toženkini prepovedi izvrševanja služnosti, s čimer je jasno izrazil svoj namen po nadaljnji uporabi sporne poti ter da je neutemeljeno stališče izpodbijane sodbe, da lahko tek roka za osvoboditev služnosti prekine le dejanska uporaba služeče stvari ali (zgolj) vložitev konfesorne tožbe. Tako je tudi motenjska tožba v tem primeru predstavljala ustrezno obliko pravnega varstva, ki prekine proces osvoboditve služnosti, zato v času teka motenjske pravde triletni rok iz prve alineje 223. člena SPZ ni tekel.   Takšno stališče je sprejelo tudi Višje sodišče v Celju s sodbo VSC Cp 228/2022 z dne 22.6.2022.

V tem primeru prenehanja služnosti gre torej za sankcioniranje ravnanja lastnika gospodujoče nepremičnine, ki ne poskrbi za varstvo svoje pravice.

   b) zastaranje služnosti

Tudi stvarna služnost lahko zastara, in sicer v 20 letih, če v tem času lastnik gospodujoče stvari služnosti ne izvršuje. Zastaranje služnosti, ki pripelje do njenega prenehanja, ne teče v času, ko služnosti ni mogoče izvrševati zaradi objektivnih ovir, ne pa zaradi lastnikove prepovedi (tako VSL sodba II Cp 1397/2009 z dne 3.6.2009). Pri zastaranju služnostne pravice subjektivna prvina (dobra vera, volja) ni pomembna. Pomembno je zgolj objektivno dejstvo (ne)izvrševanja posestne prvine služnostne pravice. Če se stvarna služnost izvršuje v manjšem obsegu, kot je njena vsebina, po stališču nekaterih pravnih teoretikov in tudi sodne prakse preneha v tistem delu, v katerem se ne izvršuje (o tem Miha Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 921 ter VSL sodba I Cp 190/2010 z dnem 20.4.2010).

   c) uničenje nepremičnine

Z uničenjem gospodujoče ali služeče nepremičnine stvarna služnost preneha. Zelo redko je fizično uničeno zemljišče, pogosteje pride do uničenja objekta oziroma zgradbe na katerega se služnost nanaša. Možno pa je tudi pravno uničenje nepremičnine, ko npr. zemljišče preneha obstajati kot zemljiška parcela zaradi postopka prostorskih izvedbenih operacij (npr. komasacija).