Loading...

Potrošniška prodaja

V predhodnem članku smo obravnavali odgovornosti garancije proizvajalca za brezhibno delovanje stvari. V predmetnem članku se bomo posvetili potrošniški prodaji. V naslednjem članku pa bomo izluščili morebitno (ne)uporabnost instituta odgovornosti za stvarne napake in garancije – brezhibno delovanje stvari, in sicer neposredno za obravnavano afero Dieselgate.

Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) ureja pravice potrošnikov in potrošnic pri ponujanju, prodajanju ter pri drugih oblikah trženja blaga in storitev podjetij ter določa dolžnosti državnih organov in drugih subjektov, da te pravice zagotavljajo. Navedeni predpis definira potrošnika oz. potrošnico kot fizično osebo, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene zunaj njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti. Po tem zakonu se šteje za podjetje pravna ali fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost, ne glede na njeno pravnoorganizacijsko obliko ali lastninsko pripadnost. Obveznosti, ki jih ima po tem zakonu podjetje, se nanašajo tudi na zavode in druge organizacije oziroma druge fizične osebe, ki zagotavljajo potrošnikom blago in storitve. Pravice, ki potrošniku pripadajo po tem zakonu, ne posegajo v njegove pravice, ki jih ima po splošnih predpisih o obligacijskih razmerjih. Pravic, ki pripadajo potrošniku po tem zakonu, s pogodbo ni mogoče omejiti ali izključiti. S tem zakonom se v pravni red RS prenašajo številne direktive EU.

Potrošniški zakon določa nekatera specialna (lex specialis) določila v povezavi z jamčevanjem za stvarne napake stvari prek prodajalcev ter garancije za brezhibno delovanje stvari prek proizvajalcev in prodajalcev (pri tem je za obravnavano temo pomembno dejstvo, da so številni oškodovanci ravno potrošniki), in sicer:

Stvarne napake:
– potrošnik lahko uveljavlja svoje pravice iz naslova (skrite) stvarne napake, če o napaki obvesti prodajalca v dveh mesecih od dneva, ko je bila napaka odkrita (splošni rok po OZ je 8 dni, pri gospodarskih pogodbah nemudoma), pri čemer obvestilo o napaki lahko potrošnik prodajalcu sporoči osebno, o tem pa mu mora prodajalec izdati potrdilo ali ga pošlje v prodajalno, v kateri je bila stvar kupljena, ali pa zastopniku prodajalca, s katerim je sklenil pogodbo;
– potrošnik ima daljši jamčevalni rok, in sicer pri nakupu nove stvari je ta dve leti, pri nakupu rabljene stvar je rok eno leto (splošen jamčevalni rok po OZ je 6 mesecev);
– potrošnik ima možnost (dodajamo: popolne) alternativne izbire zahtevkov iz naslova jamčevanja za stvarne napake, in sicer lahko zahteva, da prodajalec odpravi napako na blagu ali vrne del plačanega zneska v sorazmerju z napako ali blago z napako zamenja z novim brezhibnim blagom ali vrne plačani znesek; v vsakem primeru ima potrošnik tudi pravico, da od prodajalca zahteva povrnitev škode, zlasti pa povračilo stroškov materiala, nadomestnih delov, dela, prenosa in prevoza izdelkov, ki nastanejo zaradi izpolnitve obveznosti v vezi navedenih zahtevkov;
– pravice potrošnika ugasnejo s potekom dveh let od dneva, ko je o stvarni napaki obvestil prodajalca (splošni prekluzivni rok po OZ je eno leto);
– z nobenim pogodbenim določilom ni mogoče omejiti ali izključiti prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake; kot je določeno s tem zakonom, je pogodbeno določilo, ki nasprotuje navedenemu, nično;
– če obstoj napake na blagu oziroma nepravilnost pri opravljeni storitvi ni sporna, mora podjetje čim prej, vendar najpozneje v 8 dneh, ugoditi potrošnikovemu zahtevku; podjetje mora pisno odgovoriti potrošniku na zahtevo najpozneje v osmih dneh po njenem prejemu, če je obstoj napake na blagu oziroma nepravilnost pri opravljeni storitvi sporen/sporna.

Garancija:
– pravice iz garancije pripadajo tudi osebam, ki se po tem zakonu ne štejejo za potrošnike;
– uveljavljen je institut obvezne garancije (OZ pozna le t. i. prostovoljno garancijo);
– garancijski list mora biti potrošniku lahko razumljiv; kadar je izdelek namenjen prodaji na ozemlju RS, mora biti garancijski list sestavljen v slovenskem jeziku pisno na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov, ki je preprosto dostopen potrošniku; dajalec garancije ima vse obveznosti po zakonu, tudi če garancijski list ne vsebuje vseh podatkov po tem zakonu ali ni izdan skladno s predhodno navedenim;
– proizvajalec mora za blago, ki je predmet obvezne garancije, zagotoviti potrošniku poleg garancijskega lista tudi navodila za sestavo in uporabo ter seznam pooblaščenih servisov, zagotavljati servis, ki ima pooblastilo proizvajalca za izvajanje servisnih del na proizvodih ter z njim sklenjeno pogodbo za dobavo nadomestnih delov, razen če sam ne opravlja te dejavnosti; zagotavljati brezplačno odpravo napak v garancijskem roku, zagotavljati proti plačilu popravilo, vzdrževanje blaga, nadomestne dele in priklopne aparate vsaj tri leta po poteku garancijskega roka, tako da servis opravlja sam ali ima sklenjeno pogodbo o servisiranju z drugo osebo; če proizvajalec ne zagotovi potrošniku navodil za uporabo in seznama pooblaščenih servisov, jih je potrošniku dolžen izročiti prodajalec ob sklenitvi prodajne pogodbe;
– napake morajo biti odpravljene v 45 dneh, šteto od dneva, ko je proizvajalec, prodajalec ali pooblaščeni servis od potrošnika prejel zahtevo za odpravo napak, sicer mora proizvajalec potrošniku brezplačno zamenjati blago z enakim, novim in z brezhibnim blagom;
– proizvajalec oziroma pooblaščeni servis lahko potrošniku za čas popravila blaga, za katero je bila izdana obvezna garancija, zagotovi brezplačno uporabo podobnega proizvoda; če proizvajalec potrošniku ne zagotovi nadomestnega proizvoda v začasno uporabo, ima potrošnik pravico uveljavljati škodo, ki jo je utrpel, ker proizvoda ni mogel uporabljati od trenutka, ko je zahteval popravilo ali zamenjavo, do njune izvršitve, stroške za material, nadomestne dele, delo, prenos in prevoz izdelkov, ki nastanejo pri odpravljanju okvar oziroma nadomestitvi blaga z novim, plača proizvajalec;
– pravice potrošnika iz tega člena ugasnejo po dveh letih od dneva, ko je potrošnik zahteval brezplačno odpravo napak ali zamenjavo blaga z novim (splošni prekluzivni rok po OZ je eno leto).

Na tem mestu poudarjamo še posebnost določbe Direktive o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij. Skladno z njo potrošnik lahko zahteva ustrezno znižanje kupnine ali odstopi od pogodbe, če potrošnik ni upravičen niti do popravila niti do zamenjave, če prodajalec ni uporabil sredstva v razumnem roku ali če prodajalec ni uporabil sredstva brez znatnih neprijetnosti za potrošnika. Potrošnik ni upravičen do odstopa od pogodbe, če je neskladnost manjšega pomena. Direktiva torej drugače od ZVPot primarno predpisuje izpolnitvene zahtevke ter šele podredno odstop od pogodbe in znižanje kupnine. Potrošnik lahko od prodajalca najprej zahteva neodplačno popravilo ali neodplačno zamenjavo blaga, razen če je to nemogoče ali nesorazmerno. Sredstvo šteje za nesorazmerno, če v primerjavi z drugim sredstvom prodajalcu povzroči nesprejemljive stroške, pri čemer se upoštevajo: vrednost, ki bi jo imelo blago ob skladnosti, pomen neskladnosti s pogodbo in vprašanje, ali bi lahko potrošnik brez znatnih neprijetnosti uporabil drugo sredstvo. Vsako popravilo ali zamenjava mora biti opravljeno/-a v razumnem roku in brez znatnih neprijetnosti za potrošnika, pri čemer se upoštevata vrsto blaga in namen, za katerega je potrošnik blago zahteval.

Vir: magistrsko delo Pravni vidiki afere Dieselgate, 2016, Damjan Merhar

Foto vir: Internet

2019-10-30T19:21:03+01:00
Za pravilno delovanje tega spletišča se na vašo napravo naložijo piškotki. Več Ok