Pravno podlago v zvezi z odtujitvijo premoženja predstavljajo določbe Družinskega zakonika (v nadaljevanju: „DZ“), Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: „ZNP-1“), Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: „OZ“), Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: „SPZ“) ter ustaljena sodna praksa.

66. člen DZ določa, da je zakoniti premoženjski režim med zakoncema režim premoženjske skupnosti za skupno premoženje zakoncev in režim ločenega premoženja za posebno premoženje vsakega od zakoncev.

67. člen DZ določa, da so skupno premoženje zakoncev vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev. Skupno premoženje zakoncev je tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja.

68. člen DZ določa, da pripada skupno premoženje zakoncev zakoncema skupaj. Na skupnem premoženju zakoncev deleži vsakega od njiju niso določeni. Zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi, zlasti ga ne more odsvojiti ali obremeniti. Na stvareh iz skupnega premoženja imata zakonca skupno lastnino.

69. člen DZ določa, da zakonca upravljata in razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno. Če eden od zakoncev razpolaga s premičnino manjše vrednosti ali če opravlja pravne posle rednega upravljanja skupnega premoženja, se šteje, da ima soglasje drugega zakonca.

71. člen DZ določa, da se skupno premoženje zakoncev razdeli, če njuna zakonska zveza preneha. Med trajanjem zakonske zveze se skupno premoženje razdeli na podlagi sporazuma ali na predlog enega od zakoncev. Sporazum iz prejšnjega odstavka vsebuje tudi sporazum zakoncev o obsegu skupnega premoženja.

72. člen SPZ določa, da ima lahko več oseb na nerazdeljeni stvari skupno lastnino (skupni lastniki), kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni. Skupni lastniki skupno uporabljajo stvar in z njo razpolagajo ter solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo. Če eden od skupnih lastnikov samostojno razpolaga, se šteje, da tretji ni v dobri veri samo, če je tretji vedel, da je stvar v skupni lastnini in da se razpolaga brez soglasja skupnega lastnika.

V kolikor nekdo od zakoncev odtuji npr. nepremičnino, ki jo je zakonec kupil iz lastnih sredstev, ki jih je privarčeval na podlagi dela, še pred sklenitvijo zakonske zveze, v tem primeru lahko predmetno nepremičnino odtuji brez kakršnegakoli soglasja drugega zakonca, saj nepremičnina tako (po zakonu) ne spada v skupno premoženje zakoncev.

V kolikor pa je bila npr. nepremičnina kupljena v času zakonske zveze in je bila le ta odtujena brez soglasja drugega zakonca oziroma, ko eden od zakoncev s skupnim premoženjem razpolaga samovoljno, lahko drugi zakonec tak pravni posel izpodbije, razen če je bil tretji ob sklepanju pravnega posla v dobri veri, ker ni vedel, da gre za stvar v skupni lastnini in da se z njo razpolaga brez soglasja skupnega lastnika (tretji odstavek 72. člena SPZ).

V kolikor se zakonca v času razpada zakonske zveze ne sporazumeta glede delitve skupnega premoženja, lahko eden izmed njiju pred pristojnim sodiščem vloži predlog za delitev skupnega premoženja.

V kolikor se eden izmed zakoncev ne strinja z obsegom skupnega premoženja, ga pristojno sodišče napoti na pravdo, kjer zakonec dokazuje, da npr. nepremičnina spada v skupno premoženje zakoncev. Poleg navedenega bi moral zakonec postaviti dajatveni oziroma ugotovitveni zahtevek za vračilo denarnega zneska, ki bi bil pridobljen s prodajo nepremičnine. Prenehanje lastninske pravice namreč ni ovira za ugotavljanje obsega skupnega premoženja in deležev na njem, izraženih v denarju.

Sodna praksa namreč določa, da z nedovoljenim razpolaganjem (odsvojitvijo skupne stvari, če predmetna nepremičnina predstavlja skupno premoženje) skupno premoženje ne preneha, le spremeni svojo obliko. V skupno premoženje tako spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja zaradi zatrjevanega nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca. Prikrajšani zakonec lahko svoj položaj v takem primeru učinkovito zavaruje z zahtevkom za plačilo denarnega zneska, ki ustreza znesku prikrajšanja skupnega premoženja, do katerega naj bi prišlo zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca.