Loading...

(Ne)uporabnost pravnih vidikov odškodninskega prava za afero Dieselgate

V predhodnem članku smo obravnavali temeljne vidike odškodninskega prava. V predmetnem članku pa bomo izluščili morebitno (ne)uporabnost pravnih vidikov odškodninskega prava za afero Dieselgate.

Izhajajoč iz dejstev, da gre za pogodbena (običajno prodajna) razmerja med prodajalci in kupci vozil, ugotavljamo, da so (teoretično) odškodninskopravna razmerja utemeljena na poslovni odškodninski odgovornosti zaradi kršitev pogodb dolžnika – prodajalca, in sicer zlasti na temelju odgovornosti za stvarne (in pravne) napake stvari. Po našem mnenju je pozitivno izhodišče te odgovornosti, da je dejansko objektivna (oz. približek objektivnosti), saj se prodajalec lahko pogodbene odškodninske odgovornosti razbremeni le v izjemnih objektiviziranih ekskulpacijskih razlogih (okoliščine, nastale po sklenitvi pogodbe, ki jih dolžnik ni mogel preprečiti ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti).

Pravice – zahtevki iz naslova jamčevanja za stvarne napake ugasnejo v prekluzivnih rokih (po OZ v enem, po ZVPot v dveh letih), odškodninski zahtevki pa imajo daljše (navadno triletni subjektivni in petletni objektivni) roke zastaralne narave (ne ugasne sama pravica, ugasne le iztožljivost pravice do povrnitve škode).

Za obravnavano afero se zdijo pravno zanimive, na osnovi vsega navedenega predhodno, naslednje pravne možnosti oziroma situacije, ki jih opredeljujemo v nadaljevanju.

Zamisliti si je mogoče premoženjsko škodo (navadno – kot zmanjšanje vrednosti premoženja), saj naj bi bila hendikepirana vozila manjvredna na trgu vozil sicer (seveda do same eventualne odprave napak). Gre za škodo na temelju poslovnega razmerja (proti prodajalcu) ali ne (proti proizvajalcu). Dejstvo te škode se nam zdi nekako logično (bolj okoljsko škodljiva vozila so lahko na trgu cenejša, bolj okoljsko sprejemljiva ob vse večjem zavedanju in ozaveščanju potrošnikov pa dražja), bistveno pa je, da mora škodo (obstoj in višino) v celoti dokazovati oškodovanec (kot seveda tudi vzročno zvezo do te škode), kar brez konkretne analize parcialnega in globalnega ekonomskega trga vozil, konkretne analize razsežnosti afere in napak na vozilu in torej brez ustrezno podkrepljenega (sorazmerno dragega glede na/za posameznega oškodovanca) izvedeniškega mnenja ne bo mačji kašelj. Samo pavšalno navajanje in uveljavljanje škode s tega naslova skladno s trditvenim in z dokaznim bremenom ZPP, posebej upoštevaje dejstvo, da bo nasprotna stranka prerekala vse tudi konkretne trditve in dokazovala nasprotno (kar ugotavljamo že iz dejstva, da sicer prodajalci nasprotujejo samemu obstoju stvarne napake na vozilih kot take). Sicer je v splošnem mogoče razumeti dejstvo, če posameznik lahko izkaže, da je njegovo vozilo manj vredno, da bo (nadalje) tudi manj vredno, ko ga bo prodajal ali menjal idr.. Bistvo poslovne škode po 243. členu OZ je sicer dejstvo, da je bila za dolžnika (konkretne prodajalce) predvidljiva. Nedvomno gre za težko premostljivo oviro na poti do odškodnine na temelju poslovnega razmerja. V povezavi s siceršnjo hipotetično oprostitvijo dolžnikove odgovornosti na temelju 240. člena OZ pa ugotavljamo, da ta od samega proizvajalca ni/ne bo mogoča (ne bi smela biti mogoča), ob dejstvu, da goljufijo priznava (sicer pa v osnovi tožba na plačilo odškodnine zoper proizvajalca na temelju poslovne odškodninske odgovornosti tako ali tako ne pride v poštev, mogoča je le tožba na podlagi neposlovnega civilnega delikta, saj proizvajalec navadno glede na politiko koncerna in premeteno tržno delovanje ni pogodbeni partner končnim kupcem). V primeru, ko kupec škodo zaradi manjvrednosti vozila uveljavlja od sopogodbenika – prodajalca, pa se lahko poraja dilema, kako je z objektiviziranimi ekskulpacijskimi razlogi. Menimo, da prodajalcem sicer ne gre naložiti prevelikega bremena, če se izkaže, da se prodaji goljufivih vozil niso (na noben način) mogli izogniti, je preprečiti oz. tako prodajo odpraviti. Standard skrbnosti prodajalca kot specializiranih gospodarskih subjektov s statusom pooblaščenega prodajalca, posebej (samo) vozil znamk koncerna, pa je treba v tem smislu in skladno z določili zakona vseeno presojati strogo in skladno s pravnim standardom dobrega strokovnjaka. Če je posamezen prodajalec na kakršen koli način lahko in bi moral predvideti škodno ravnanje in goljufanje koncerna, se ekskulpirati (uspešno) ne bi smel. Odgovore na vprašanja in naša mnenja v tej povezavi bo seveda podala ustrezna sodna praksa, če bo do takšnih sporov prišlo. Dejstvo je, da prodajalec najverjetneje ne bo kriv (ni ravnal naklepno ali hudo malomarno, vprašanje lahke malomarnosti pa po našem mnenju v smislu navedenega ostaja tudi v povezavi prodajalca – ni zaprto) oz. odgovoren za ravnanja tretjega, ki jih ta priznava (proizvajalec, ki je tudi očitno krivdno – namenoma ravnal).

Kaj storiti, če/ko bo napaka odpravljena, avtomobil pa postane (če bo to tudi pri stroki ustrezno potrjeno) manj zmogljiv in bo porabil več goriva? V tem primeru morajo biti potrošnikom rokovno odprti – na voljo tudi (znova za tiste, ki so časovno in vsebinsko uspešno lahko uveljavili jamčevalni zahtevek, ali na novo za tiste, ki jim je potek časa – starost vozila – jamčevalne zahtevke ugasnil) jamčevalni zahtevki ali garancijski zahtevki, saj je treba skladno s 463. členom OZ po našem mnenju šteti, da jamčevalni roki od popravila na motorju (na katerem bo očitno nujen poseg proizvajalca oz. prodajalca – programski ali strojni) štejejo, za isti celotni motor, znova od izročitve popravljenega vozila (motorja) naprej (za izročitev popravljene stvari se po logiki stvari šteje tudi motor vozila kot tak). Če pa te možnosti potrošnik ne uveljavi (uspešno), nastane situacija, ko mu nastane (in nastaja kontinuirano) še druga navadna premoženjska škoda v smislu zmanjšanja premoženja (pravno priznana oblika po 132. člen OZ), saj porabi (če bo to v stroki tudi potrjeno in bo tudi potrjena vzročna zveza) več denarja za gorivo, ki ga toči v vozilo za namen njegove osnovne rabe – vožnje od točke A do točke B. Za v tej povezavi navedeno škodo imamo (vse) podobne pomisleke, kot v povezavi s škodo zaradi manjvrednosti vozila (z napako) samega (problem konkretizacije in dokazovanja škode, izračun porabe, tekoče in prihodnje, ustrezna analiza navad in porabe ter konkretna analiza trga gibanja cen nafte in naftnih derivatov, ključna problema pa sta tudi predpostavka škode po 243. členu in t. i. škodna predvidljivost). Smiselno enaki razlogi glede razbremenitve odgovornosti prodajalca oziroma prodajalca kot glede manjvrednosti vozila veljajo tudi v povezavi (hipotetično) z večjo porabo goriva. Vsekakor lahko (mora) za to škodo (če se izkaže) odgovarja proizvajalec krivdno.

Če bo napaka popolnoma odpravljena (strokovno in brez posledic/sprememb na vozilu), so zgornje ugotovitve (razmišljanja) lahko brezpredmetne, vendar samo za stanje in uporabo vozila vnaprej (od trenutka odprave napake), ostaja pa vprašanje, ali so oškodovanci upravičeni do povrnitve škode, ki je obstajala, in za obdobje, ko terjatev iz tega naslova še ni zastarala. V tem smislu bi lahko šlo pri potrošnikih, pri katerih je bil eden bistvenih nagibov dejstvo, da je avtomobil (oglaševan) kot do okolja prijazen, potrošnik pa je vozil ves ta čas avtomobil (ki pretirano in tudi nedovoljeno) onesnažuje okolje za prekršen nepremoženjski interes. Takšna oblika nepremoženjske škode – interesa – pa po OZ pozna t. i. numerus clausus (omejeno število) primerov nepremoženjske škode. Mogoče si je zamisliti tudi primer nepremoženjske škode za konkreten primer, če se bo izkazalo, da je posamezno vozilo manj zmogljivo (ima manj »konjev«), s čimer bi bil (lahko) prekršen kupčev interes do izgube užitka v manj dinamični in lagodni vožnji. Tudi ta nepremoženjski interes – nepremoženjska škoda po OZ – ni pravno priznan. Teorija je razdvojena, sodna praksa o priznavanju nepremoženjske škode pri samih kršitvah pogodb pa dejansko ne obstoja. Sodna praksa pa sicer nepremoženjske škode pri stvarnih napakah ne dopušča.

Ne glede na navedeno (ugotovljeno) smo pri prebiranju sodne prakse zasledili do zdaj edino (in novejšo) izjemo po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (ena sama zadeva), ko pa vendarle priznava nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe, in sicer na specifičnem področju in v povezavi z Direktivo Sveta 90/314/EGS z dne 13.6.1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in o izletih, ko sodišče na temelju zadnje (ne glede na numerus clausus nepremoženjskih škod po zakonu) priznava nepremoženjsko škodo iz naslova izgube užitka na počitnicah. Navedeni primer se kaže kot nekakšna svetla točka prihodnosti ter izjema od stroge in toge sodne prakse.

Splošna deliktna odgovornost (neposlovna) na temelju 131. člena OZ in 10. člena OZ je v mogočih sporih proti prodajalcem vprašljiva (če izhajamo iz izhodišča, da prodajalec ni in načelno najverjetneje ne bo kriv). V tem delu je potem verjetnejša odgovornost distributerja in proizvajalca. Zadnji priznava javno (v medijih/prek medijev) celo naklepno obliko krivde (namen) in tudi s tem protipravnost (načrtnost goljufanja kupcev) svojega ravnanja. V tej povezavi so pravno zanimiva naslednja vprašanja oziroma dileme, ki jih v tej povezavi poudarjamo, in sicer glede dokazovanja (obstoja) protipravnosti ravnanja, oblik premoženjske in nepremoženjske škode na podlagi civilnega delikta posebej (čeprav smo glede zadnje navedenega razglabljali že do zdaj in čeprav sama podlaga odgovornosti – pogodbena ali nepogodbena – načelno ne spreminja oblik in dilem glede obstoja škode).

Kako se dokazuje oziroma ali je morebiti že dokazano (samo) protipravno ravnanje v povezavi z vozili, ki so predmet afere? ZPP v prvem odstavku 214. člena določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, vendar pa lahko sodišče odredi, da naj se dokazujejo tudi taka dejstva, če misli, da jih je stranka priznala z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Če protipravnost ravnanja tožena stranka prizna, za konkretne primere ni nobenih dilem, da se mora tako priznanje dejstev upoštevati. Enako mora po drugem odstavku 214. člena ZPP veljati, če predmetnega dejstva tožena stranka ne zanika ali ga zanika brez navajanja razlogov, saj se v tem primeru štejejo za priznana, razen če bi namen zanikanja teh dejstev izhajal iz siceršnjih (drugih) navedb tožene stranke. Tožena stranka lahko (abstraktno po tem členu ZPP) učinek predhodno navedene domneve priznanja prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje, kar v predmetni zadevi ni in ne more biti primer (ko je predmet obravnave ravno proizvajalčevo načrtno in sistemsko ravnanje v povezavi z vozilom samim). Če bi toženka protipravnost ravnanja v posamezni pravdi najprej priznala, potem pa (med postopkom) tega popolnoma ali deloma zanikala, je sodišču dano pooblastilo odločanja po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje tako dejstvo za priznano (tretji odstavek 214. člena ZPP). Nenazadnje (po našem mnenju pa kot izhodiščno v vsakem postopku, v katerem bo obravnavana tema) pa je treba upoštevati (bodo sodišča morala v tej smeri svoje odločitve argumentirati) peti odstavek 214. člena ZPP, ki določa, da dejstev, ki so splošno znana (notorna), ni treba dokazovati. Pod splošno znana dejstva vsekakor lahko spadajo javne medijske objave koncerna, ko priznava prevaro kupcev pri vseh tistih, ki imajo vgrajen točno določen tip motorja (EA 189), da je bilo to izvedeno načrtno in premišljeno v podjetju koncerna kot takem (vgradnja sicer prepovedane odklopne naprave na motorju in vgradnja programske opreme; tudi sicer koncern s tem priznava, da je zavedel kupce in uradna testiranja ter da obljubljeni deklarirani izpuhi vozil to dejansko niso). V tej povezavi menimo, da je dovolj (bi moralo v pravdnem postopku biti), da kupec dokaže, da je imel (ima) vgrajen točno ta določen tip motorja, ki je sporen. Na temelju navedenega in pavšalnega zatrjevanja obstoja protipravnosti tožeče stranke je treba po našem mnenju šteti protipravnost ravnanja za dokazano, če bi tožena stranka podajala kakšne druge/dodatne ugovore v smeri izpodbijanja protipravnosti, je to treba presojati restriktivno in v luči vseh (in konkretno) na več ravneh in v več državah (praktično svetovno) javno (različni mediji, tiskovne konference, izjave za javnosti idr.) priznanih dejstvih, ki so povezana in (lahko) potrjujejo protipravnost ravnanja koncerna.

Vzročna zveza na tem mestu je nepogrešljiv temeljni element zlasti krivdne odškodninske odgovornosti (pri objektivni se domneva, kar sicer ne pomeni, da ni predmet obravnavanja posamezne zadeve, še posebej če bo tožena stranka podala ugovor v smeri izpodbijanja te domneve). V teoriji prevladujejo tri poglavitne teorije vzročnosti, in sicer ekvivalenčna teorija (sine qua non, but – for cause), teorija o varstvenem namenu norme (ratio legis) in teorija o adekvatni vzročnosti (proximate cause). Na morebitna vprašanja vzročnosti škodnega ravnanja do konkretne škode v povezavi s predmetno temo bo morala dati odgovor zlasti stroka ustrezne (mehanične) stroke, sami pa se zavzemamo za teorijo adekvatne vzročnosti, torej tiste (poenostavljeno), ki navadno pripelje do določenih posledic – škode.

Ker je (z vidika) strank cilj dokazovanja prepričati sodišče o resničnosti (njihovih) trditev o znanih dejstvih oziroma (z vidika sodišča) preveriti resničnost trditev strank, je logično, da splošno znanih dejstev ni treba dokazovati. To ne pomeni, da notorna dejstva niso predmet obravnavanja. Tudi glede njih mora biti strankam omogočeno, da se o njih izjavijo. Po teoriji gre (lahko) za dve dilemi (smeri) v povezavi s pravnim standardom – »splošno znano dejstvo«, in sicer v smeri uporabe preozke notornosti (npr. znana le ozkemu krogu na območju prvostopenjskega sodišča, kar lahko vodi v kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP – prikrajšanje za sodelovanje pri dokazovanju) ali pa za zahtevo po preširoki notornosti (ki ne vodi v kršitev postopka po ZPP, saj je sodišče izvajalo dokaze glede splošno znanih dejstev; pomeni lahko le podražitev in podaljšanje postopka in ne gre za vpliv na meritoren rezultat sojenja). Sicer je notorna dejstva mogoče izpodbijati (le) na dva načina: z dokazovanjem, da dejstvo sploh ni notorno (če to uspe, mora stranka, ki glede tega dejstva nosi materialno dokazno breme, torej tožnik, ki škodo vtožuje, dokazati njegov obstoj), ali pa z dokazovanjem, da notorno dejstvo sploh ne obstaja (npr. dokaz zgodovinske zmote).

Neposredna materialna – premoženjska škoda na vozilu predstavlja samo napako na vozilu, ki proizvaja preveč izpustov oz. emisij. Gre za škodo, ki je predmet (stvarne) napake na vozilu samem, torej za škodo damnum quoad rem. Navedena škoda nedvoumno obstaja, ob tem pa je tudi nedvoumno, da to ni mogoče obravnavati, zahtevati povrnitve ločeno in brez (uspešnega) uveljavljanja jamčevalnih napak ter uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov v tej zvezi. Dejstvo je tudi, da je primarna sankcija v posledici te (neposredne) škode na vozilu naturalna restitucija (vzpostavitev stanja na vozilih na način, da ne bodo imeli napak oz. da bodo brezhibni). V konkretnih primerih bo očitno to zamenjava programske in strojne opreme na vozilih (motorjih slednjih). Če bo ta škoda uspešno in v celoti strokovno ustrezno odpravljena, oškodovanci ne bodo (več) premoženjsko prikrajšani (in to od trenutka odprave škode naprej). Odprto pa ostaja (bo ostalo) prikrajšanje – premoženjsko oškodovanje oškodovancev za nazaj (od nakupa in prejema vozila v posest in uporabo do trenutka odprave te škode). Sprašujemo se, ali so (bodo) oškodovanci (sploh) do česa in na kateri pravni podlagi upravičeni za izpostavljeno preteklo obdobje, zlasti ob dejstvu, da so vozila (dejansko) brez težav lahko in varno uporabljali (jih obvezno zavarovali, registrirali idr.), in zaradi tega, ker OZ in zlasti rigidna sodna praksa s stvarno napako povezujeta le premoženjsko škodo (ki si jo za konkreten primer, preteklo obdobje, ni mogoče niti dobro zamisliti/predstavljati, kaj šele konkretizirati in kot tako dokazati), in ob dejstvu, da si je sicer mogoče zamisliti/predstavljati več vrst nepremoženjske škode, ki pa ni zakonsko opredeljena (zakon jo v svojem kataloško omejenem seznamu ne opredeli), hkrati pa tudi ni vpeljana in razvita skozi sodno prakso, ki ima sicer moč in možnost, kar sami ugotavljamo dnevno, konkretne življenjske situacije prilagoditi smislu in namenu zakona ter nekakšni zakoniti pravičnosti. Nepremoženjska škoda, ki se (lahko) poraja kot dejanska, je že izpostavljen interes posameznika, da vozi do okolja prijaznejši (prijazen) avtomobil, nadalje interes po užitku v vožnji z zmogljivejšim (bolj dinamičnim) vozilom, če bo proizvajalec s posegom vanj (popravilom) to zmogljivost zmanjšal (in bo seveda podana – ne bo izpodbita vzročna zveza), nepremoženjski interes je lahko (si zamišljamo) tudi izguba zaupanja in zvestobe (dolgoletne) znamke koncerna VW (Škoda, Seat, Audi, Volkswagen) oz. z drugimi besedami samo razočaranje voznikov – lastnikov vozil navedenih znamk, ki ni vezano samo na (zadnji) sporni primer vozila, ki ga lasti in uporablja posamezen oškodovanec, ampak na dolgoletno zaupanje in kupovanje vozil ter uporabe izpostavljenih znamk in tipov vozil teh znamk. Splošno znano je namreč, da obstajajo posamezniki in podjetja, ki so vrsto let in desetletij kupovali in kupujejo vozila istih znamk istega koncerna, tudi (ne pa samo) zaradi zaupanja v znamko in vozila, ki jih vozijo. Pojavlja se nam še vprašanje, ali je nepremoženjski interes po čim bolj zdravem življenjskem okolju in prebivanju v takem okolju pa tudi pravica do zdravega življenjskega okolja tudi ustavna pravica.

Rigidna sodna praksa in OZ (nenazadnje pa tudi določila ZPP o dokaznih sredstvih in dokaznem bremenu) glede kršitve pogodbe in civilnega delikta, ki ne dopuščata (oziroma omejujeta) konkretno izpostavljenih in po našem mnenju upravičenih zlasti nepremoženjskih interesov posameznikov, se bo sčasoma morala spremeniti (spreminjati) in postati bolj fleksibilna ter življenjska. Posebej je to pomembno v obravnavani aferi ter njeni kvantitativni in kvalitativni razsežnosti. Povsem drugače je v angloameriških pravnih sistemih, konkretno v ZDA, kjer je isti proizvajalec npr. že vnaprej (brez aktivacije pravnih sredstev posameznikov, katerih relativne uspešnosti v tistem sistemu se očitno dobro zaveda, v nasprotju s kontinentalnim evropskim pravnim sistemom) vsem oškodovancem ponudil darilne kartice in vavčerje v vrednosti po tisoč ameriških dolarjev.

V sklopu (ne)uporabnosti pravnih vidikov odškodninskega prava v našem pravnem sistemu nadalje, a ne nazadnje, ne morem mimo določbe 155. člena OZ (odgovornost proizvajalca za stvari z napako), ki je, menimo, mogoča pravna podlaga sporom glede predmetne afere. Izpostavljamo sodno prakso, ki naše mnenje krepi, in tudi tisto, ki ga ne. V vmesni sodbi in sklepu Višjega sodišča v Mariboru z opr. št. I Cpg 326/2013 z dne 27.2.2014, gre za objektivno odgovornost (odgovornost po načelu vzročnosti) proizvajalca stvari, ki da v promet stvar z napako. Izhajajoč iz citirane določbe 155. člena OZ, je breme tožeče stranke kot oškodovanke, da zatrjuje in dokazuje dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo), da je tožena stranka (proizvajalec stvari) dala v promet stvar z napako, ki je tožeči stranki povzročila škodo. Če je domnevna baza izkazana, se obstoj vzročne zveze domneva. Ker je tožnica uspela izkazati domnevno bazo (da je toženka, proizvajalka stvari, dala v promet stvar z napako, ki je tožeči stranki povzročila škodo), se obstoj vzročne zveze domneva. Objektivno odgovoren proizvajalec stvari z napako pa se lahko odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja (krivda načelno ni odločilna) oškodovanca (mogoča je seveda tudi delna razbremenitev odgovornosti), ker stvari ni uporabljal na običajen in primeren način ali se ni ravnal po navodilih, protokolih. In naslednja, kot izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z opr. št. II Cp 4082/2010 z dne 30.3.2011: bistvo producentske odgovornosti je, da mora proizvajalec odgovarjati za posledice, ki jih utrpijo kupci in uporabniki. Njegova odgovornost je utemeljena s tem, da je s socialnim stikom spravil pod svoj vpliv zaupanje drugih. Proizvajalčeva odgovornost ni podana, če do škode ni prišlo ob redni (normalni) rabi stvari, in je izključena zaradi ravnanja samega neposrednega oškodovanca. Sicer pa sodna praksa tudi oži odgovornost in jo omejuje na varnost izdelkov kot tako (ki pa v obravnavani aferi naj ne bi bila – sodeč po izjavah v javnosti in pisnih zagotovilih distributerja – vprašljiva), kot izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Celju z opr. št. Cp 183/2013 z dne 30.8.2013.

Vir: magistrsko delo Pravni vidiki afere Dieselgate, 2016, Damjan Merhar

2020-05-21T08:19:03+02:00
Za pravilno delovanje tega spletišča se na vašo napravo naložijo piškotki. Več Ok