V predhodnem članku smo na kratko obdelali posamezne splošne pravne inštitute pogodbenega prava. V predmetnem članku pa bomo skozi oči le-teh naredili vpogled v obravnavano temo oz. bomo po svojih ugotovitvah pojasnili njihovo (ne)uporabnost za afero koncerna Volkswagen – afero Dieselgate, največjo afero v zgodovini imenovanega koncerna.

Bistvena zmota
V aferi najdemo elemente bistvene zmote po 46. členu OZ. Dejstvo je, da gre po našem prepričanju za bistveno zmoto, saj so oglaševane in predpisane (standardi) lastnosti o izpustih škodljivih snovi vozil dejansko bistveno višje (kar 40-krat), in to (ravno) pri uporabi v prometu, čemur so vozila po svojem bistvu in v osnovi namenjena. Gre za zmoto o lastnostnih predmeta, zaradi oglaševanja pa so kupci lahko tudi žrtev zmote o nagibu (če so se odločili za nakup na podlagi (tudi) oglaševanja do okolja prijaznih avtomobilov). Za koliko so dejansko za vsako posamezno vozilo izpuhi in izpusti preseženi, je sicer tehnično vprašanje in vprašanje za sodnega izvedenca ter ustrezno izvedeniško mnenje in izvid; navedeno dejstvo po našem prepričanju ne spreminja ugotovitve, da gre (mora iti) za bistveno zmoto. Zmota obstaja ne glede na (ne)vedenje prodajalcev o lastnostih vozil, saj to ni pravno pomemben element pri uveljavljanju zmote. V tej povezavi menimo tudi, da kupcem ni mogoče očitati (niti) najmanjše neskrbnosti, saj napake dejansko niso mogli ali morali ugotoviti (menimo, da bi bila lahko drugačna situacija podana npr. pri sami porabi goriva, ki ga kupci preprosteje lahko merijo oz. spremljajo prek (količine) točenja goriva in prevoženih kilometrov z natočeno količino). Tako je zmota tudi opravičljiva.

Da bi stranka, ki je v zmoti, lahko učinkovito uveljavlja upoštevnost zmote pri sklepanju pravnega posla, morata biti izpolnjena dva pogoja, in sicer bistvenost zmote in njena opravičljivost. To potrjuje tudi sodna praksa (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 117/2007 z dne 18.6.2009). Kot bistveni pravni problem instituta zmote ugotavljamo, da je uveljavljanje zmote znatno omejeno – vezano na subjektivni rok enega leta, odkar je upravičenec (oškodovani kupec) izvedel za razlog izpodbojnosti (tj. da je bil v bistveni zmoti), oz. objektivni rok treh let od sklenitve pogodbe. Z zadnje navedenim rokom v smislu uveljavljanja bistvene zmote odpadejo vsi primeri, ko je bil nakup vozila opravljen več kot tri leta pred izbruhom afere oz. več kot tri leta pred dnem (sodnega) uveljavljanja bistvene zmote (kar je ob dejstvu, da so bila vozila s prirejeno programsko in tehnično opremo na trgu in v pravnem prometu že od leta 2008/09 naprej dejansko polovico obdobja, ki naj bi ga afera zajemala). V povezavi z najprej izpostavljenim subjektivnim rokom je ugotoviti, da je izjemno kratek, zlasti glede na specifičnost, javno objavljenost afere in obsežnost bistvene zmote. V povezavi s tem kot bistveno ugotavljamo naslednje: čeprav in gotovo obstajajo kupci, ki so v okviru zadnjih treh let sklenili nakup spornega vozila, in je afera v javnosti razkrita od septembra 2015, je lahko subjektivni rok za vložitev tožbe za razveljavitev pogodbe začel teči takrat, vsekakor (v nobenem primeru) pa ne prej. Menimo, da je ta rok za vsakega posameznega kupca lahko začel teči šele (še pozneje) od takrat, ko je konkretnega kupca pogodbeni prodajalec seznanil s tem, da ima kupljeno vozilo bistveno drugačne lastnosti od predpisanih oziroma oglaševanih, oziroma kvečjemu (če že), ko se je kupec glede na javne informacije moral in mogel (skladno z načelom skrbnosti v pravnem prometu, najnižje oblike standarda dobrega gospodarja) sam pozanimati in poizvedeti, ali je vozilo z njegovo številko šasije sporno vozilo (vozilo s spornim dizelskim motorjem). Ob tem se v javnosti pojavlja informacija, da je na motorjih označeno, za kateri tip gre (vendar so te oznake težko, dejansko nedostopne v vozilu, iz homologacij pa se napake ob vnesenih oznakah ne da razbrati). Sami se sicer bolj nagibamo k subjektivnemu roku, ki bi bil kar (se da) najugodnejši za končnega kupca – potrošnika v razmerju do prodajalca (čeprav je v ozadju dejanska prevara tretje osebe – proizvajalca), pri čemer je mogoče šteti, da je prodajalec tisti, ki bi moral, ko se je seznanil s pravilnimi bistvenimi lastnostmi vozila, ki ga je prodal, kupca obvestiti o ugotovitvah, odkar bi bilo edino smiselno in pravilno, da steče in teče subjektivni rok. Po drugi stran pa je mogoče šteti tudi, da je samo obvestilo distributerja in zastopnika za predmetna vozila sprožilo tek subjektivnega roka (kupcu potrošniku pa gre na roko/je v korist dejstvo, da obvestila ni prejel priporočeno in da na njem niti ni datuma). Odgovore na ta vprašanja bo seveda morala dati sodna praksa, saj gre dejansko za vprašanja vsakega posameznega primera (in konkretne okoliščine) in (dokaznega) ugotavljanja, kdaj je posamezen kupec konkretno in dejansko (lahko) izvedel oziroma bi moral in mogel izvedeti/ugotoviti za razlog izpodbojnosti zaradi bistvene zmote na konkretnem predmetu (vozilu) pogodbe.

Prevara
V povezavi s predmetno afero ugotavljamo obstoj elementov prevare po 49. členu OZ. Prevaro (izvedeno in javno konkretno priznano za vpletena/odkrita vozila) je priznal proizvajalec vozil neposredno. Proizvajalec navadno (sploh) ni pogodbenik – prodajalci vozil so pooblaščeni prodajalci kot pravno ločene osebe, ločeni gospodarski subjekti. Prodajalec lahko odgovarja za prevaro, le če je v posameznem primeru vedel za ravnanje koncerna, kar pa ni realno glede na javne informacije, obstoječe dejansko stanje in poslovni model koncerna. Prevara je dejanje, s katerim kdo spravi drugega v zmoto, zato da bi ta sklenil pravni posel, kar v širšem smislu sicer kvalificira ravnanje proizvajalca, ki je po logiki stvari in organizirani tržni mreži seveda dosegel (to je bil tudi njegov cilj) večjo prodajo z lažnimi obljubami o lastnostih vozil, vendar (samo) večjo prodajo pri posameznih (pravno ločenih) drugih subjektih (pooblaščenih prodajalcih vozil).

V ožjem smislu OZ tako ni mogoče govoriti o prevari sopogodbenikov – posameznih prodajalcev, izhajajoč iz dejstva, da naj ti za prevaro sploh ne bi vedeli. Glede tega tudi ni mogoče izpodbijanje pogodb zaradi napake volje – prevare. Če bi se ugotovilo, da so prodajalci ne glede na navedeno za prevaro vedeli, velja enako naše stališče glede rokov za izpodbojnost s tožbo pri zmoti (predhodni odstavek) tudi v povezavi s prevaro.

Sicer pa je skladno s sodno prakso (npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2777/2014 z dne 4.2.2015) prevara kvalificirana oblika zmote, prevarana stranka pa ima pravico do odškodnine, tudi če ne izpodbija pogodbe. Ključni pravni nesmisel po našem prepričanju v povezavi s prevaro pa ostaja, in sicer ob dejstvu, da je proizvajalec vozil prevaro (celo javno) priznal, da neposrednega pravnega sredstva zoper njegova ravnanja na temelju »prevaranih« pravnih poslov za nakup vozil istega koncerna v smislu instituta prevar ni mogoče uspešno sprožiti, saj proizvajalec ni stranka posamičnih, navadno prodajnih pogodb. V javnosti je zaslediti, da so padle prve sodne odločitve tudi v Zvezni republiki Nemčiji (Nemčiji). Ko so stranke – kupci – tožile prodajalca vozil zaradi razveljavitve pogodbe, je sodišče odločilo, da prodajalec ni bil kriv za goljufanje proizvajalca (po ugotovitvah sodišča namreč ni nobenih podatkov oziroma indicev, da so se prodajalci zavedali teh manipulacij proizvajalca). Ob tem ni odveč samo omeniti, da imamo v RS isti, t. i. kontinentalni evropski pravni sistem.

Ničnost
Ničnostna sankcija kot najhujša sankcija po našem mnenju v obravnavani zadevi zelo težko pride v poštev oziroma ne more priti v poštev (tudi upoštevaje teorijo stopnjevanja neveljavnosti pogodb), čeprav posebej upošteva elemente nedvomne prevare (oziroma kar goljufije proizvajalca) in dejstvo, če obstoji in bo od kakega kupca zatrjevano, da je bila pogodba sklenjena tudi zaradi (nagib) oglaševanja o ustreznost in »varčnosti« vozil za okolje, ob tem, da (če so in kateri) so kršeni (prisilni) okoljski predpisi, kamor – menimo – sodijo tudi ustrezni predpisani okoljski evropski standardi. Zavedamo se, da gre za najhujšo sankcijo za pogodbo, zavedamo pa se tudi dejstva, da je konkretna presoja prepuščena posameznim sodiščem v konkretnih zadevah.

Z institutom ničnosti sicer odpadejo dileme o rokih – pravica do uveljavljanja ničnosti namreč ne ugasne. Lahko pa se teoretično, če bi se ničnost lahko uveljavila, pojavijo dileme o konvalidaciji oz. konverziji, če se bodo napake dale popraviti in sanirati (uskladiti z veljavnimi prisilnimi predpisi in s pogodbami). Sami ob navedenem menimo, da bi tako huda sankcija in njene posledice (kondicijski zahtevki) dejansko in pravno (bolj) škodile kupcem, kot pa da bi jim koristile. Preprosto bi šlo za velik poseg širokih razsežnosti v pogodbene odnose, saj so bile in so pogodbe pretežno realizirane (vozila izročena, krajši ali daljši čas uporabljana pri kupcu, navadno tudi plačana pred izročitvijo, z gotovino, prek poslovnega kredita ali prek tretjega, npr. lizingodajalca, ki ostane tudi lastnik do konca obdobja lizinga). Gre pa »samo« za eno izmed lastnosti vozila – izpuste in izpuhe v okolje (kar sicer samo po sebi glede na intenziteto prekoračitve in masovno večmilijonsko oškodovanje kupcev vsekakor ni dejansko in pravno zanemarljivo), ob dejstvu, da naj bi bila vozila (in so – tudi po lastnih izkušnjah) normalno vozna (izpolnjujejo pogoje za običajno in predvideno rabo) in so (po javnih zagotovilih in glede na dopise distributerja) tehnično varna. Kupci so ne nazadnje imeli (imajo) tudi korist – vozila so uporabljali (uporabljajo) za njihov osnovni namen in tako bi verjetno prodajalci zahtevali povrnitev koristi oz. obogatitve, s čimer bi bili dejansko oškodovanci – kupci po našem prepričanju dodatno dejansko odškodovani. Vsekakor je pričakovati tudi takšne zahtevke, katerih izplen je po našem mnenju zelo vprašljiv in negotov, ne nazadnje pa se bodo morala sodišča ukvarjati z razlogom/s sankcijo ničnosti in ga/jo tehtati po uradni dolžnosti, pri čemer poleg kršitev prisilnih predpisov (prekoračitev standardov, če in koliko so v posameznem primeru prekoračeni) lahko igra vlogo tudi sama načelna nemoralnost in zavržnost goljufivega ravnanja koncerna VW.

Zatrjevana odsotnost oziroma nemožnost predmetne sankcije v ničemer ne vpliva na obstoj odgovornosti za stvarne napake prodajalcev, na obstoj odškodninske odgovornosti in ne nazadnje na kazenskopravne posledice ravnanj koncerna VW. Naše mnenje v tej povezavi potrjuje smiselno povzeta sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 284/95 z dne 26.3.1997), ki presoja v vsakem primeru posebej, kdaj gre za ničnostni posel, ob upoštevanju določb OZ in drugih predpisov. Naš pravni red v načelu skuša vzdržati pravne posle v veljavi. Ničnost pravnega posla je najostrejša in skrajna sankcija. Pri ugotavljanju ničnosti pravnega posla mora sodišče analizirati normo, ki je kršena, in njen namen ter intenzivnost posega v splošne in posamezne interese. Ravnanje stranke je treba preučiti z vidika nezakonitosti (kršitve kogentnih predpisov) in tudi z vidika nemoralnosti. Pomembna je tudi okoliščina, ali je bil pravni posel izvršen. Pri tem je treba ugotavljati, ali bo z ničnostjo vzpostavljeno stanje, ki ga norma želi. Če ničnost ne pripomore k rešitvi nedovoljenega stanja, je treba v okviru zakonskih možnosti poiskati drugo rešitev. Edina nedovoljena posledica ravnanja v izpostavljenem sodnem primeru je neplačan davek; po stališču sodišča je odpravljiva na upravnopravnem področju (tudi v povezavi z obravnavano temo je premalo pobran davek odpravljiva posledica, res pa ni edina; onesnaževanje okolja ostaja – vsaj za nazaj do eventualne odprave napak). Sodišče v obravnavani sodbi tudi šteje kot relevantno dejstvo, da bi ničnost imela posledice ne samo v razmerju med pravdnima strankama, ampak tudi na kupca (tretjo osebo), kar je primer tudi v obravnavani situaciji magistrskega dela (kupec, ki toži prodajalca zaradi ničnosti pogodbe, dejansko poseže tudi v razmerje prodajalca in proizvajalca, saj ima prodajalec, če s protipravnim ravnanjem proizvajalca ni bil seznanjen, do proizvajalca mogoče (zlasti) odškodninske zahtevke.

V povezavi s prenehanjem pogodbe zaradi neizpolnitve se s pravno teorijo načelno strinjamo, da mora priti do odločitve o tem, ali gre v posamični zadevi za neizpolnitev (pri čemer mora v tem primeru kupec dati prodajalcu dodaten primeren rok za izpolnitev obveznosti, nato pa je pogodba razvezana) ali (samo) nepravilno izpolnitev z napako (ko lahko/mora kupec uporabiti jamčevalne zahtevke). Naše mnenje pa je, da lahko realno pride v poštev samo zadnje. Kupoprodajne pogodbe so bile vendarle (v bistvenem delu – izročitev stvari in plačilo kupnine) realizirane, da pa gre za (sicer bistveno) napako na lastnosti predmeta. Tudi v tem delu ima glede na učinke, če se pogodba razveže, ker je v bistvenem izpolnjena, vsaka stranka pravico do povrnitve danega, vsaka stranka pa dolguje drugi tudi povračilo koristi (od uporabe vozila), ki jih je imela od tistega, kar je dolžna vrniti oz. povrniti. Učinki razvezane pogodbe, če bi nastopili, tudi sami po sebi niso v prid kupcev kot veliko šibkejšim pravnim subjektom. Naše mnenje utrjuje tudi določba 110. člena OZ, saj je mogoče posamezni pravni posel kot celoto šteti, da je bil v bistvenem delu in obojestransko izpolnjen, kar izključuje možnost odstopa od pogodbe. Čeprav je namen te določbe preprečiti prenehanje pogodbe zaradi nepomembnih razlogov, kar pa sicer samo po sebi in po našem mnenju izpusti, in izpuhi izpušnih plinov, kar do 40-krat preseženi od obljubljenih in predpisanih, gotovo niso. Kot izhaja iz pravne teorije, s katero se strinjamo, je sicer treba preveriti in izhajati iz kavze pogodbe: ali je smisel pogodbenega razmerja tak, da se lahko šteje izpolnitev z napakami kot neizpolnitev. Iz sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 389/2000 z dne 25.4.2001) pa sicer izhaja, da neporavnana (ena) devetina obveznosti pomeni njen neznaten del. Stališče za konkretne primere bo oblikovala sodna praksa.

Vir: magistrsko delo Pravni vidiki afere Dieselgate, 2016, Damjan Merhar
Vir naslovne slike: internet