Loading...

(Ne)uporabnost institutov odgovornosti za stvarne napake in garancije – brezhibno delovanje stvari za afero Dieselgate

V predhodnih člankih smo obravnavali institute odgovornosti za stvarne napake in garancije za brezhibno delovanje stvari ter prodajno pogodbo in potrošniško prodajo. V predmetnem članku pa bomo izluščili morebitno (ne)uporabnost instituta odgovornosti za stvarne napake in garancije – brezhibno delovanje stvari, in sicer neposredno za obravnavano afero Dieselgate.

Največja afera v zgodovini koncerna nedvomno pomeni tudi afero v smislu obsežnosti stvarnih napak kot takih na škodo končnih kupcev podjetij in zlasti potrošnikov kot posebej ranljive skupine kupcev, na katere se v člankih osredinjamo. Seveda pa ne gre samo za škodo kupcev, ampak širšo javno (okoljsko, javnofinančno idr.) škodo.

Menimo, da gre nedvomno za stvarno napako v smislu definicije zakona, saj predmetni – sporni avtomobili nimajo običajnih, predpisanih in (pogodbeno) dogovorjenih lastnosti. Izpušni plini oz. izpusti iz vozil po našem mnenju spadajo pod običajne lastnosti predmeta izpolnitve, saj gre za predpisane lastnosti, ki so določene s tehničnimi in z drugimi predpisi (s standardi) oz. jih opredeljujejo druga pravila stroke. Primernost blaga za normalno rabo je treba presojati tudi glede na običajno blago enake vrste in ob upoštevanju prodajalčevih izjav o značilnostih blaga, ki jih je posredoval zlasti z oglaševanjem, s predstavitvijo izdelka ali z navedbami na blagu samem. Dizelski motorji, ki so bili vgrajeni v avtomobile, za katere se izkaže, da so dejanske emisije onesnaževanja pri vožnji bistveno (tudi do 40-krat) višje od predpisanih oz. zagotovljenih (v reklamnem gradivu oz. prospektu o posameznem vozilu, npr.) od prodajalca, tudi nimajo lastnosti in odlik, ki so bile izrecno dogovorjene oz. predpisane (zadnje npr. v homologaciji vozila). Konkretna odločitev za posamezen primer vozila, upoštevaje konkretne okoliščine konkretnega primera prodajalca in kupca ter predmeta prodaje – vozila –, je na sodiščih samih. Ob tem dodajamo, da sicer za samega generalnega uvoznika in zastopnika vozil v Sloveniji, kot navaja v svojih pisanjih, opredelitev lastnosti vozila kot stvarne napake skladno s slovenskim pravom za prodajalca ni nesporna. Sicer pa gre v prvi vrsti pri obravnavani stvarni napaki poleg serijske razsežnosti tudi za strokovno- tehnično vprašanje oz. odgovore, o katerih bo tudi marsikaj odvisno (sodišča sicer s tem specifičnim strokovnim znanjem ne razpolagajo). Kot nesporno (javno priznano dejstvo koncerna) sicer ugotavljamo, da je do predmetnih (milijonskih) stvarnih napak prišlo naklepno (načrtovano in načrtno), kar sicer ni v osnovi pravno relevantno merilo zanje. Navadno namreč stvarne napake niso »vgrajene v stvar« naklepno, kar daje predmetni zadevi še posebne, tj. dodatne (lahko tudi v tem smislu neobičajne) razsežnosti.

ZVPot tako ali tako z ničnostno sankcijo prepoveduje izključitve odgovornosti oz. milejšo odgovornost prodajalcev, kot ta prisilno (kogentno) izhaja iz tega zakona, na splošno (ko ne gre za potrošnika) pa tudi sodna praksa možnost omejitve te odgovornosti omejuje (ki sicer po OZ obstoja). Sodna praksa je jasna: izključitev prodajalčeve odgovornosti je nedopustna, če je v nasprotju z vsebino konkretnega posla, kar v obravnavani zadevi pomeni, če je v nasprotju z izrecno dogovorjeno lastnostjo. Ali povedano malo drugače: že po naravi stvari same je nedopustno s pogodbeno klavzulo izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjeno lastnost.

Menimo, da so stvarne napake skrite (skritega tipa). Kupci napak niso mogli ugotoviti, kljub dnevni rabi vozil, niso jih mogli ugotoviti z običajnim pregledom pri prevzemu avtomobila. Ravno tako kupci za tako sofisticirane napake in tako skrbno/načrtno vgrajene v vozilo (programsko in strojno) niso vedeli niti niso mogli vedeti. Navedeno podkrepi tudi dejstvo, da tudi uradne institucije s testiranjem in stroka teh ni odkrila; napake so bile na splošno (javno) odkrite šele z izbruhom afere v septembru 2015. Potrošnikom nikakor ni mogoče očitati, da bi konkretne skrite napake lahko opazili in zaznali sami.

Jamčevanje za stvarne napake je najpomembnejši pravni institut objektivne narave (ni mogoča ekskulpacija zaradi krivdnih razlogov). Strogi roki pa ga močno in v dejanskem življenju omejujejo. Glede na dejstvo, da so predmet afere vozila vse od leta 2009 naprej (do leta 2015), že zaradi tega razloga jamčevanje – generalno gledano – v pretežni meri odpade. Sploh to velja za gospodarske pogodbe oziroma t.i. nepotrošniške nakupe, saj je jamčevalni rok po OZ le 6-mesečni. Po ZVPot je ta rok sicer dveletni za nova vozila, za rabljena pa enoletni. Jamčevanje je tako najboljša možnost za lastnike vozil – potrošnike, ki so avtomobil kupili v navedenih rokih. Vsi drugi, mnogokateri, iz sistema jamčevanja izpadejo. Sicer pa tudi prodajalci, ne glede na to, ali jim je bila napaka vozil znana ali ne (po javno znanih podatkih jim ni bila znana, lahko pa se v konkretnem posameznem primeru izkaže/dokaže seveda tudi nasprotno), v okviru jamčevalnega roka odgovarjajo za stvarne napake.

Nadaljnje pomembno (v prvi vrsti dejansko) vprašanje, ki ima pomembne pravne posledice, je, kdaj je kupec izvedel za napako/jo odkril, torej od kdaj teče rok za notificiranje napake prodajalcu (v splošnem kratek osemdnevni oz. za gospodarske pogodbe nemudoma, za potrošnike dvomesečni rok). V izpostavljenem prekluzivnem roku je bistvena predpostavka prodajalčeva odgovornost za stvarne napake. Ena skrajnost (za katero se ne zavzemamo) je, da je kupec napako (lahko) odkril, ko je bil o tem iz javnega poročanja obveščen (torej že v septembru 2015). Druga skrajnost po našem mnenju je, da kupec – zlasti potrošnik – še dandanes ni bil obveščen. Dejstvo ob tem je, da prodajalci kupcev v RS niso obveščali; to je naredil generalni uvoznik kot zastopnik proizvajalca samega. Kot se je izkazalo pozneje, pa je generalni uvoznik in zastopnik tudi vsebinsko obravnaval notifikacije napak od potrošnikov. Menimo – seveda pa bo sodna praksa za specifičen primer podala svoje odgovore oz. naziranje – da bi moralo zadoščati tudi obvestilo distributerja (uvoznika) vozil, seveda če bo prodajalcu uspelo dokazati, kdaj je bilo to t.i. servisno obvestilo posameznemu kupcu posredovano (če bo tak ugovor kupca, se bo sodišče moralo s tem ukvarjati; dejstvo namreč je, da so bili dopisi proizvajalca posredovani kot celo brezdatumski, hkrati pa s povsem navadno pošto (tej pa ni mogoče objektivno preverljivo slediti oz. jo potrditi)). Seveda je mogoče (čeprav se sami k taki v nadaljevanju opredeljeni poizvedovalni dolžnosti oz. skrbnosti kupcev za konkreten primer ne nagibamo, zlasti ob dejstvu konkretne in javno priznane sistemske zlorabe pravic kupcev od proizvajalca samega), da bo konkreten primer pokazal utemeljene razloge, da je kupec napako na svojem vozilu koncerna odkril oz. zanjo izvedel nekje vmes; kot primer navajamo javno objavljen portal, spletno povezavo na nemški spletni strani koncerna Volkswagen (http://info.volkswagen.de/de/de/home.html?tab=check-own-car), na kateri se je kupec lahko (ali se je moral, ne moremo dokončno soditi) sam konkretno pozanimal in poizvedel, ali je vozilo (ravno) z njegovo številko šasije (torej konkretno njegovo vozilo) sporno vozilo (s spornim dizelskim motorjem). Ob tem se v javnosti pojavlja informacija, da je na samih motorjih označeno, za kateri tip gre (vendar so te oznake težko, dejansko nedostopne v vozilu, iz homologacij pa se napake ob vnesenih oznakah ne da razbrati). Gre za izjemno raznovrstna, prepletena in zanimiva vprašanja, na katera bo morala odgovore v specifičnem primeru podati sodna praksa. Vsekakor pa je nedvomno tudi v sodni praksi (tako npr. sodba Upravnega sodišča RS z opr. št. U 927/2004 z dne 1. 3. 2006), da zadošča (je po zakonu pravočasno), če kupec o napaki obvesti npr. pooblaščenega uvoznika (in ne nujno prodajalca).

Pravni standard neznatne napake pomeni odstop od možnosti pravnih zahtevkov jamčevanja za stvarne napake. Po naši oceni obravnavana stvarna napaka nikakor ni neznatna (ne sme biti). Če gre za tudi do 40-kratno preseganje dopustnih vrednosti izpustov vozila, o neznatni stvarni napaki že pojmovno (po naravi) stvari ni mogoče govoriti, saj ne gre za neznatno naravo (lastnosti) vozil. Tudi po teoriji je treba pojem neznatnosti napake razlagati strogo, vendarle pa upoštevaje tudi načelo vestnosti in poštenja, če bi kupec odstopil od pogodbe zaradi neznatne napake, vendar po drugi strani neznatnost stvarne napake tudi ne pomeni (ni isto) majhnosti napake (tudi taka lahko povzroči zmanjšanje vrednosti stvari, zahteva popravilo ali povzroči škodo). Z vsem navedenim se v celoti strinjamo in ugotavljamo, da čeprav bi šlo za manjša odstopanja pri izpustih oz. izpuhih vozil, (tudi) to še ne (samodejno in zlasti tudi upoštevaje milijonsko razsežnost spornih vozil na trgu in v prometu) pomeni, da gre za neznatno (stvarno) napako.

Na tem mestu podajamo odločitev iz slovenske sodne prakse v razmislek – sodba Vrhovnega sodišča RS z opr. št. II Ips 1001/2008 z dne 7. 5. 2015. Tožnikov avtomobil nedvomno ima hibo, pomanjkljivost. Vendar sodeč po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, ta ni takšne narave, da bi lahko imela za posledico odstop od prodajne pogodbe in kondikcijo plačane kupnine. Dejstvo, da zaradi pokanja oz. klikanja sklopke ne trpita ne uporabnost ne varnost avtomobila in je sporno vozilo mogoče brez težav uporabljati skladno z njegovim namenom, razkriva, da gre za malenkostno, nepomembno napako oz. neskladje s pogodbo. Tovrstne napake pa skladno z načelom de minimis non curat lex kljub eventualnim nevšečnostim, ki jih utegnejo povzročiti, nimajo vpliva ne na veljavnost prodajne pogodbe in ne na zahtevke, ki bi temeljili na njeni razvezi. Menimo, da »pokanje sklopke« ni primerljivo z do 40-kratnimi preseganji izpuhov v okolje, hkrati pa tudi, da je samo vprašanje časa (pri pokanju sklopke), kdaj (bo) odpovedala, pri čemer se lahko to zgodi tudi med vožnjo, kar realno lahko povzroči tudi (drugo) večjo škodo. Nadalje pa izpostavljamo tudi sodno prakso v zadevi Sodišča EU Soledad Duarte Hueros proti Autociba SA, Automóviles Citroën Espana (Sodba Evropskega sodišča z opr. št. C-32/12 z dne 3. 10. 2013), ki je odločilo, da napaka, ko na avtomobilu pušča streha (avtomobil z zložljivo streho), ne pomeni bistvene napake stvari. Gre za svojevrstno sodbo »presenečenja« ali samo konkretizacijo primera na konkretno klimo in zemljepisno okolje, v katerem je bistveno manj dežja kot v RS. Menimo, da je streha v vozilu (napake na njej na način, da pušča, kar ne pomeni samo, da prepušča dež) bistveni del vozila in s tem bistvena napaka.

Relativno in glede na časovne parametre afere kratek jamčevalni rok na načelni (zakonski) ravni rešuje določba 465. člena OZ, pri čemer je to tako samo na načelni ravni (v praksi pa dvomimo o uspešnosti realizacije jamčevalnih zahtevkov na tej osnovi); smisel in namen ureditve, da jamčevalni rok, če je prodajalec vedel za napako (mu je bila znana ali mu ni mogla ostati neznana), sta nesporna. V konkretni zadevi in po javno znanih podatkih pa (pravno ločene osebe) prodajalci niso vedeli za napako – prevaro koncerna. Vprašanje je – odvisno od okoliščin konkretnega primera in sojenja v njem – ali so prodajalci vendarle lahko (in na temelju česa, npr. ker so neposredno pravno ali ekonomsko povezani z družbo matico – s koncernom) vedeli (standard skrbnosti prodajalcev kot pravnih oseb z dejavnostjo je tu višji, skrbnost dobrega gospodarstvenika) za napako. Če bi se (naknadno, v konkretnem posameznem primeru) vendarle izkazalo, da posameznemu prodajalcu napaka najmanj ni mogla ostati neznana, gre to lahko konkretnemu potrošniku močno v prid, saj je v tem primeru jamčevanje omejeno veliko blažje – s samo življenjsko dobo vozila, seveda v okviru prodajalcu znanih napak (in ne kar vseh morebitnih drugih).

Jamčevalni zahtevki posameznega kupca potrošnika (ki so na voljo zoper prodajalce), tistega, ki sploh pride (lahko) v poštev ob restriktivni, strogi ureditvi jamčevanja za stvarne napake, so ugodni, zlasti v smislu dodatnega (posebnega) varstva pravic potrošnika. Ta ima po zakonu popolno možnost alternativne (ob tem menimo, da ima nacionalni, ugodnejši zakon prednost pred Direktivo 1999/44/ES o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij), torej izbire med zahtevki (sodba Višjega sodišča v Celju z opr. št. Cp 133/2015 z dne 27. 8. 2015). Ob siceršnjih pravnih predpisih (navedeni direktivi) in načelih (zlasti splošnem načelu sorazmernost in obligacijski prepovedi zlorabe pravic: udeleženci v obligacijskem razmerju se morajo pri izvrševanju svojih pravic vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugih udeležencev), posebej izpostavljamo pravno orientacijo nekatere izmed sodnih praks, ki gleda za zahtevke v smislu izpostavljenih načel – širše, dejansko in v vseh primerih potrošnik popolne alternativnosti izbire med vsemi mogočimi oz. zakonsko mogočimi zahtevki vendarle nima oz. je tudi dejansko ne more imeti.

Kot izhaja iz sodne prakse, npr. zamenjava (stvari), lahko pomeni zamenjavo posameznih delov in šele nato avtomobila kot celote. Kupec ima pravico do zamenjave vozila, samo če ima vozilo takšne funkcionalne napake, da se ga ne da uporabljati, in popravilo ni mogoče. Če je garancijski zavezanec vozilo pripravljen popraviti, pa lahko zahteva po zamenjavi predstavlja zlorabo garancijskih pravic (npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z opr. št. II Ips 591/2002 z dne 27. 11. 2003 – sicer neposredno povezana z institutom garancije, ki pa ima domala podobne možnosti zahtevkov, kot so/obstajajo pri stvarni napaki). Nadalje je šlo v obravnavanem primeru (sodba Vrhovnega sodišča RS z opr. št. II Ips 968/93 z dne 6. 4. 1995) za napako v lakiranju, ki je omejena na levi sprednji blatnik. To napako je vsekakor mogoče odpraviti z ustreznim popravilom, tako da vrednost in funkcionalnost avtomobila ne bi bila okrnjena. Tožena stranka je napako priznala in ponudila popravilo, v kar pa tožnik ni privolil. V takem položaju vztrajanje na zahtevku za zamenjavo avtomobila ni utemeljeno. Namen jamčevalnih sankcij je varstvo kupca, ko gre za stvarne napake na kupljeni stvari. Varstvo se nanaša na zagotovitev normalnih ali dogovorjenih lastnosti prodane stvari. Če je varstvo mogoče doseči na način, ki je za prodajalca lažji, je vztrajanje pri izbiri težje jamčevalne sankcije v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic (13. čl. ZOR/7. člen OZ). Zahtevku za uveljavljanje take jamčevalne sankcije ni mogoče dati pravnega varstva. Smisel zakona je zagotoviti kupcu ustrezne jamčevalne zahtevke. Izbira ustreznega zahtevka pripada kupcu. Omejitev izbire, ki izhaja iz načela prepovedi zlorabe pravic, pa zagotavlja strankama enak položaj.

Novejše in povsem za konkreten primer, ki je specifičen po razsežnostih in motivih ter predstavlja svetovno goljufijo proizvajalca vozil, uporabne sodne prakse seveda (še) ni. Dopustiti odpravo ali ne, argumenti za in proti, ki se nam porajajo, so, da je/bo najverjetneje potrebno, če (in ker) VW prek distributerja v RS z dopisi obljublja odpravo napake, in sicer tudi širše – zunaj jamčevalnih in garancijskih rokov (programsko ali strojno), to prek kupcev dopustiti, in sicer ob predpostavki, da je/bolje rečeno bo (skladno z direktivo, 3. člen Direktive o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij) popravilo/zamenjava opravljeno/-a v razumnem roku in brez znatnih neprijetnosti za potrošnika, pri čemer se (mora) upoštevati vrsto blaga in namen, za katerega je potrošnik blago zahteval. Poraja se vprašanje, ali menjava samega motorja vozila ali samega vozila kot celote z novim motorjem. Popravila oz. zamenjave ni mogoče zahtevati, če nista mogoča. Sodobni sistemi pogodbenega prava pa izključujejo (naknadni) izpolnitveni zahtevek. CISG npr. izključuje kupčev zahtevek za popravilo, če bi bil ta ob upoštevanju vseh okoliščin nerazumen (unreasonable). Nerazumnost se presoja s tehtanjem kupčevega interesa za popravilo in prodajalčevega interesa. Za nerazumnost gre zlasti takrat, kadar so stroški popravila nerazumno visoki v primerjavi s stroški zamenjave ali kadar ti stroški niso v razumnem sorazmerju s koristjo prodajalca od odprave napak. Sodišče EU je prejelo dve predhodni vprašanji v povezavi z naknadnim izpolnitvenim zahtevkom. Najprej o tem, ali lahko kupec, če je kupljeno blago skladno z njegovim namenom vgradil v neko drugo stvar, blago pa ima napake, od prodajalca v okviru zahtevka za zamenjavo zahteva tudi, da mora prodajalec odstraniti blago z napako (in vgraditi novo blago) oz. nositi stroške take odstranitve. Nato pa o tem, kako je treba razlagati ugovor nesorazmernosti, s katerim lahko prodajalec zavrne kupčev zahtevek za zamenjavo ali popravilo: ali le kot relativno nesorazmernost, kar pomeni, da se zamenjava primerja s popravilom, ali pa kot absolutno nesorazmernost, kar pomeni, da sta popravilo in zamenjava nesorazmerna in ju prodajalec lahko zavrne.

Ob vsem navedenem menimo, da je prvenstveno treba od prodajalca zahtevati odpravo napake (popravilo ali zamenjava, t. i. naknadna izpolnitev), ki pa se mora zgoditi v razumnem roku od postavitve jamčevalnega zahtevka. Vsekakor pa je večmesečni ali celoletni rok za odpravo napak nerazumno predlog, upoštevaje konkretno napako in tudi način njenega (načrtnega) goljufivega vgrajevanja pri proizvajalcu v vozila vse od leta 2008/09 naprej. Tako imenovani samopostavljeni rok pri koncernu, njegovega distributerja za odpravo drugih napak (tudi širše in tistih, ki ne spadajo v obdobje jamčevanja ali garancije po zakonu), je sicer druga stvar. Čeprav tudi distributer zagotavlja odpravo napake tudi širše (tudi zunaj jamčevanja za stvarne napake) v primernem roku, za katerega menimo, da je moral/bi moral postati najmanj (že) predolg (neprimeren v tem smislu). Pravnih posledic glede nazadnje navedenega samopostavljenega roka v povezavi s civilnopravnimi sredstvi ni, vsekakor pa standard razumnega roka po izpostavljeni direktivi (v smislu odprave stvarnih napak, ko jamčevanje obstoja – pravno velja) ostaja in ga bo morala napolniti slovenska sodna praksa, upoštevaje konkretne okoliščine konkretnega primera (zadnje niti ni). O obravnavani tematiki obstaja nemška sodna praksa, da je razumen rok lahko mesec ali dva, maksimalno tri, več pa nikakor ne (tako/povzeto po: Rechtsgutachten zu Verbraucheransprüchen infolge manipulierter Schadstoffwerte bei Personenkraftwagen, URL: http://www.vzbv.de/sites/default/files/downloads/Rechtsgutachten-VW-manipulierte-Schadstoffwerte-KFZ-Oktober-2015.pdf (18. 4. 2016), str. 15, 40.). Če prodajalec ne upošteva razumnega roka, kupec potrošnik odkloni odpravo napake. V tej povezavi v razmislek podajamo/izpostavljamo določilo 39. člena ZVPOt, po katerem mora prodajalec pri nesporni napaki ugoditi zahtevku v 8 dneh (kot ugotavljamo, pa za prodajalca niti ni nesporno, da gre za stvarno napako).

Nadaljnji pomislek v povezavi z zahtevki kupca, ki se poraja, je, kaj se zgodi, če bo vozilo v razumnem roku (lahko tehnično) popravljeno (v smislu, obsegu stvarne napake), pa bo s tem prišlo (bo to povzročilo) do drugih napak in nepravilnosti na vozilu. V javnosti (tudi strokovni) se porajajo ugibanja, da vozilo ne bo (moglo) biti po odpravi predmetne stvarne napake enako zmogljivo in da bo poraba goriva zaradi posega vanj večja, kot je bila pred posegom/odpravo predmetne stvarne napake. Menimo, da bo, če do tega pride (odgovor pa bodo dali, konkreten in dokončen, pristojni strokovnjaki strojnih smeri, posebej skozi tekoče sodne postopke pristojni sodni izvedenci), to pomenilo novo stvarno napako oz. nepravilnost na vozilu, saj je prodajalec navadno obljubljal tudi – kot dve bistveni stvari v trenutku, ko je vozila prodajal (kar izhaja tudi iz reklamnega gradiva oziroma katalogov) – da so vozila zmogljiva (kupec običajno kupi vozilo, upoštevajoč to karakteristiko – glede na točno dogovorjeno število »konjev«) in varčna (konkretno sorazmerno nizko porabo goriva oz. konkretno garantirano vsaj povprečno porabo ob t. i. mešani vožnji – v mestu in na daljših relacijah). Ob navedenem menimo, da je sicer odprava napake v povezavi z emisijami svojevrsten (nemogoč) fenomen, saj bo povzročila druge (ravno tako po našem mnenju bistvene) stvarne napake na vozilu (če bo do tega prišlo, kar je sicer stvar strokovne presoje konkretne stroke). Če je oz. bo to tako, menimo, da kupcu nedvomno pripada novo, brezhibno vozilo z (vsemi) dogovorjenimi karakteristikami. V tej povezavi pa ugotavljamo, da sicer ne razumemo dobro oz. – bolje rečeno – težko razumemo, kaj in kako si v resnici pod odpravo napake (kar sam poimenuje drugače) predstavlja prodajalec oz. proizvajalec. Menimo, da če bo na vozilih odstranjena prepovedana odklopna naprava (v smislu Uredbe, št. 715/2007), vozilo standardom emisij izpuhov ne bo (po logiki stvari) ustrezalo. Torej bo moral proizvajalec odstraniti nedopustno odklopno napravo in motor ustrezno predelati, da bo ustrezal tem standardom in tudi garantiranim (posebej jamčenim) lastnostim o sorazmerno nizkih izpuhih in do okolja »prijaznih« vozilih. Če je to mogoče, pa menimo, da ravno tako po logiki stvari to, kaj lahko pomeni spremenjeno porabo goriva in tudi vpliv na moč motorjev teh vozil. Tako bo treba narediti oboje, menimo pa, da tudi to oboje skupaj ne bo zadoščalo, da bo vozilo – širše rečeno – brez nepravilnosti, v ožjem smislu pa bo vozilo ponovno predmet posledičnih/»sekundarnih« stvarnih napak. Lahko gre (kar se bo povsem pokazalo čez čas) za nekakšen začaran krog, vsakič znova v tem smislu pa mora kupec ohranjati (imeti) tudi vse pravice iz naslova jamčevanja za napake.

V povezavi z odstopom od pogodbe (za kar zadošča pisna izjava kupca), ki je sicer pravno mogoč jamčevalni zahtevek, po ZVPot celo na povsem alternativni podlagi (glede na ostale zahtevke), v praksi pa omejen z načelom sorazmernosti in načelom zlorabe pravic, kot je izpostavljeno predhodno, menimo, da v resnici kupcu – potrošniku lahko konkretno in znatno škoduje. Kupec je nedvomno od vozila (njegove uporabe, čeprav ima stvarno napako) imel korist oz. je bil ob odstopu od pogodbe z njim obogaten, zaradi česar bodo prodajalci lahko terjali poleg okvarjenega vozila tudi nadomestilo za uporabo vozila (v tem delu je sicer na njih, da korist zahtevajo z ugovorom ali nasprotno s tožbo, utemeljijo in tudi dokažejo). Kupec bo imel nadaljnjo težavo, če je sam poškodoval (oz. je bilo v njegovi sferi poškodovano) vozilo. Kupec namreč dolguje prodajalcu povračilo za korist od stvari, in to tudi takrat, ko nima možnosti, da bi vrnil celo stvar ali njen del, pogodba pa je bila vendarle razvezana, od pogodbe pa lahko odstopi le, če lahko stvar vrne v stanju, v kakršnem jo je prejel. Prodajalec je na drugi strani dolžen vrniti kupnino, po našem mnenju tudi z ustreznim nadomestilom – pri njem konkretno z nadomestilom za uporabo iz naslova kupnine prejetega denarja (kar so po zakonu opredeljene zakonske zamudne obresti, od trenutka prejema kupnine – uporaba in do vrnitve kupcu naprej). Glede na javno stališče prodajalcev in distributerja, da je sporno že to, ali je v konkretnem primeru sploh podana stvarna napaka po našem pravu (kar za njiju ni nesporno), v resnici odstop od pogodbe ne bo preprost in končan z enostransko pisno izjavo kupca prodajalcu in bo potrebna ustrezna ugotovitvena pa tudi dajatvena tožba kupca. Sicer pa sodna praksa, če je stvarna napaka podana, pravilno (pravočasno) notificirana in ko kupec prodajalca pozove k odpravi napake ter ta to zavrne, priznava pravico do odstopa od pogodbe (npr. smiselno kot sodba Višjega sodišča v Ljubljani z opr. št. II Cp 3119/2013 z dne 9. 4. 2014).

Sam zahtevek za znižanje kupnine je nekako logičen in realen, terja pa načelno uveljavitev z oblikovalno tožbo, pri čemer bo šlo v večini primerov tudi za dajatvene zahtevke (ob dejstvu, da so pogodbe po večini realizirane – vozila izročena kupcem, ki so zanje prodajalcu plačali celotno dogovorjeno kupnino). Sodna praksa razlikuje med naravo tega zahtevka in zahtevkom na temelju ZVPot pripisuje možnost uveljavitve brez intervencije sodišča – z enostransko izjavo volje. Kupnina se zniža sorazmerno med vrednostjo vozila brez napake in z napako, povezano s trenutkom sklenitve pogodbe. V tej povezavi brez ustreznih dokazil, vsaj v okviru pravdnega postopka, kot so (bolj ali manj draga) mnenja sodnega cenilca, ne bo šlo. Navedeno po našem prepričanju predstavlja pomembno postopkovno in ekonomsko oviro na poti kupcev, zlasti potrošnikov, do njihovih pravno priznanih pravic. Ob tem se strinjamo s pomislekom, da je treba pri navedenem zahtevku upoštevati, da mora biti kljub vsemu napaka odpravljena, saj v nasprotnem primeru avtomobili ne bi dosegali predpisanih standardov (in bi lahko prišlo do – dodajamo – javnopravne prepovedi vožnje z njimi).

V povezavi z garancijo za brezhibno delovanje stvari omenjamo dejstvo, da je ta (ravno tako) rokovno omejena, saj velja po večini dve leti od nakupa vozila. Ta se lahko uveljavlja širše od odgovornosti za stvarne napake po samem ZVPot, in sicer proti prodajalcu, proizvajalcu in proti uvozniku. Posledice so dejansko enake kot pri jamčevanju za stvarne napake. Obeh institutov hkrati ni mogoče uporabiti. Glede na smisel in namen jamčevanja za (skrite) stvarne napake ter smisel in namen garancije za brezhibno delovanje stvari pa menimo, ob dejstvu, da je v predmetnih vozilih nedvomno napaka obstajala (bila vgrajena) ob proizvodnji vozil in bila (objektivno in po vedenju prodajalca) navzoča v vozilih ob izročitvi kupcem, kar je dovzetnejše za obravnavanje napak kot stvarnih napak kot pa v okviru garancije za brezhibno delovanje stvari, pri kateri je smisel in namen drug – napake se (lahko tudi objektivno) pojavijo (lahko tudi) naknadno, po izročitvi stvari kupcu in po uporabi z njegove strani se pojavi hiba oz. nepravilnosti v (delovanju in sami) stvari. Menimo torej, da pridejo v poštev za obravnavano temo bolj jamčevanje ter pravice in dolžnost kupcev in prodajalcev v povezavi s tem kot pa zahtevki na temelju garancije. Glede na prakso in izkušnje pa ugotavljamo, da bodo lahko tudi uspešni t. i. garancijski zahtevki, sploh glede na dejstvo, da za njimi venomer stoji (ekonomsko in pravno in v konkretnih primerih navadno močnejši) proizvajalec, ki je tudi izdal garancijske zaveze v istoimenovani izjavi, ob tem da pri njenem uveljavljanju kupec nima dolžnosti notificiranja napake (omejen je z garancijskim rokom in rokom za vložitev ustrezne garancijske tožbe). Zakon razumen rok za odpravo napak definira na (kar) 45 dni. Verjetno to izhaja iz smisla garancije, kot v osnovi nekega dodatnega prostovoljnega jamstva proizvajalca, da bo tehnično blago delovalo brezhibno.

Vir: magistrsko delo Pravni vidiki afere Dieselgate, 2016, Damjan Merhar

2020-05-01T12:36:08+02:00
Za pravilno delovanje tega spletišča se na vašo napravo naložijo piškotki. Več Ok