V predhodnem članku smo se posvetili bistvenim teoretičnim poudarkom instituta odgovornosti prodajalca za stvarne napake. V predmetnem članku pa se bomo posvetili odgovornosti garancije proizvajalca za brezhibno delovanje stvari. V naslednjem članku bomo obravnavali potrošniško prodajo. Nato bomo lahko izluščili morebitno (ne)uporabnost instituta odgovornosti za stvarne napake in garancije – brezhibno delovanje stvari, in sicer neposredno za obravnavano afero Dieselgate.

Odgovornost prodajalca in proizvajalca za brezhibno delovanje stvari (t. i. tehničnega blaga) v določenem času, šteto od njene izročitve kupcu, ne posega v pravila o odgovornosti prodajalca za napake stvari. Za sodobne načine trženja blaga je značilno, da proizvajalci navadno ne opravljajo prodaje tega blaga (končnim) kupcem sami (kot prodajalci), ampak se s tem ukvarjajo trgovci, zato proizvajalci ne vstopajo v poslovna (pogodbena) razmerja s (končnimi) kupci. Gre za vzpostavitev neposrednega pravnega razmerja med proizvajalci in kupci. Vsebina tega razmerja pa zajema obveznosti proizvajalca v povezavi z brezhibnim delovanjem stvari in tem obveznostim nasprotne (korelativne) pravice kupca. Enake obveznosti kot proizvajalec ima po teh pravilih v razmerju do kupca tudi prodajalec. Gre za skupek pravnih pravil, ki urejajo obveznosti proizvajalca in prodajalca določene stvari v povezavi z brezhibnim delovanjem te stvari. Gre za prevzemanje zaveze (proizvajalca in prodajalca), da bo stvar v določenem (garancijskem) roku brezhibno delovala, dolžnost odpraviti okvaro oziroma zamenjati stvar, če stvar ne deluje brezhibno (se v garancijskem roku pokaže okvara stvari), kupec pa je upravičen zahtevati odpravo okvare oziroma zamenjavo stvari. OZ ureja t. i. prostovoljno garancijo, ki nastane na podlagi enostranskega pravnega posla – izdaje garancijskega lista proizvajalca stvari in izročitve tega prek prodajalca kupcu. V smislu splošne veljavnosti za vse kupce (ne samo za končne potrošnike) pa se glede na veljaven ZVPot uporabljajo pravila o garanciji za brezhibno delovanje blaga tudi za pravice oseb, ki niso potrošniki. ZVPot pa ureja tudi institut obvezne garancije, za katerega sama izdaja garancijskega lista prodajalca ni pomembna (garancijska obveznost obstaja, čeprav proizvajalec garancijskih listin in izjave kupcu ne izda, pa bi ga po zakonu moral).

Proizvajalca stvari zakonodaja široko definira. Garancija je vsaka obveznost, ki jo podjetje prevzame do potrošnika in s katero se zaveže, da potrošniku brezplačno popravi ali zamenja blago, vrne kupnino ali zagotovi drugo sredstvo, kadar blago ne deluje brezhibno ali nima lastnosti, navedenih v garancijskem listu ali oglaševalskem sporočilu. Garancija dajalca garancije pravno zavezuje pod pogoji, določenimi v garancijskem listu in oglaševalskem sporočilu. Dajalec garancije ima vse obveznosti po zakonu, tudi če garancijski list ne vsebuje vseh podatkov po zakonu (ali če ga sploh ni izdal ali ga je, pa ga prodajalec ni izročil kupcu) ali ni izdan skladno z zakonom (ni razumljiv ali se ne nahaja na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov). Minister, pristojen za gospodarstvo, izda pravilnik (t. i. obvezna garancija), s katerim določi: blago, za katero mora proizvajalec izdati garancijo za brezhibno delovanje za obdobje najmanj enega leta, in rabljeno blago, za katero mora prodajalec izdati garancijo za brezhibno delovanje za obdobje najmanj enega meseca.

Prodajalčeva zaveza je akcesorna (odvisna) od zaveze proizvajalca. Prodajalčeva zaveza samodejno preneha, če preneha zaveza proizvajalca. Kupec ima pravico izbirati, ali bo zahtevke uveljavljal proti prodajalcu ali proizvajalcu. Zahtevek mora biti uveljavljen v garancijskem roku. Okvara stvari (okoliščina, da stvar ne deluje brezhibno) ima hkrati tudi značilnosti napake stvari. Kupec lahko po lastni izbiri uveljavlja zahtevke na podlagi prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake (če so izpolnjene predpostavke te odgovornosti) in tudi zahtevke na podlagi prodajalčeve odgovornosti za brezhibno delovanje stvari, kumulirati pa jih ne more, ker se prekrivajo.

V povezavi z razmerjem med garancijo in jamčevalnimi zahtevki je ugotoviti, da temelj obeh vrst jamčevalnih zahtevkov ni isti. Stranki je treba priznati pravico, da uveljavlja svoj zahtevek iz temelja, ki ga izbere sama. Kupec prejme dodatno zagotovilo iz garancije in nikjer ni omejeno, da bi zaradi te koristi izgubil kakšno drugo pravno korist, ki mu je bila že prej priznana. Lahko je volja strank, da naj dogovorjena garancija zamenja zakonito jamčevanje; takrat kupec zahtevkov iz zakonitega jamčevanja nima.

Za odgovornost proizvajalca oziroma prodajalca morajo biti izpolnjene naslednje predpostavke: stvar, v povezavi s katero sta oba navedena prevzela zavezo, da bo delovala brezhibno, ne deluje brezhibno, vzrok za okvaro (nedelovanje) stvari pa so lastnosti stvari same (so v notranji poslovni sferi proizvajalca samega), in ne vzroki, ki so zunaj prodajalčeve oziroma proizvajalčeve sfere, uveljavitev zahtevka za popravilo oziroma zamenjavo stvari v garancijskem roku in sodna uveljavitev v enoletnem (prekluzivnem) roku. Zaveza ima značilnost poslovne obveznosti, ob njeni kršitvi pa velja domneva, da je vzrok za to v dolžnikovi sferi. To domnevo lahko proizvajalec ovrže tako, da dokaže, da vzrok za okvaro ne izvira iz njegove sfere, torej da vzrok za okvaro niso lastnosti stvari same (podlaga – smiselna uporaba 240. člena OZ; okoliščina, ki je ni mogel in ni bil dolžen obvladati, npr. nepravilna uporaba stvari pri kupcu).

Negativne posledice za kupca se kažejo v neposredni škodi (škoda na sami stvari – zmanjšanje vrednosti stvari zaradi okvare), škodi zaradi zaupanja (ki je posledica premoženjskih razpolaganj kupca, pravnih in dejanskih, ki jih je kupec opravil v zaupanju, da stvar deluje brezhibno) in refleksni škodi, škodi na drugih kupčevih dobrinah, ne na stvari sami. Razlikovanje med navedenimi oblikami škode pa je pomembno, zato ker je povrnitev (restitucijo) določene vrste škode mogoče zahtevati samo z uveljavitvijo določenih zahtevkov (na primer zahtevka za odpravo okvare).

Pravice kupca na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari so pravica zahtevati odpravo okvare oziroma izročitev druge stvari. Gre za posebno vrsto poslovne odškodninske odgovornosti na temelju manjše vrednosti stvari zaradi okvare. Ščiti se interes kupca, da stvar v garancijskem roku deluje brezhibno. Z uveljavitvijo teh zahtevkov kupec zahteva, da proizvajalec oziroma prodajalec pravilno izpolni zavezo (obveznost), da bo stvar v garancijskem roku delovala brezhibno. Gre za izpolnitvena zahtevka, ki hkrati z uresničitvijo odpravita neposredno škodo zaradi manjše vrednosti stvari. V tem delu je izključena uporaba splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Obveznost proizvajalca in prodajalca (odprava okvare) je nerazdelna oz. nedeljiva obveznost; notranje regresno razmerje med prodajalcem in proizvajalcem kupcev ne zadeva. Kupec lahko po lastni izbiri zahteva odpravo napake pri obeh ali samo od enega izmed njiju. Obveznost obeh navedenih preneha, ko eden izmed njiju izpolni to obveznost. Vrstni red zahtevkov je določen z zakonom, saj zakon primarno uveljavlja možnost zahtevka na popravilo stvari, če tega v primernem roku ne stori, pa podredno pride v poštev zamenjava stvari. Po posebni določbi zakona lahko kupec (samo) v razmerju do prodajalca uveljavlja tudi pravico odstopiti od pogodbe oziroma pravico zahtevati sorazmerno znižanje kupnine.

Posebna pravica kupca je pravica do vzdrževanja stvari, nadomestnih delov idr. tudi po poteku garancijskega roka (s to razliko, da je ta pravica plačljiva).

Garancijski rok je rok, v katerem se mora pokazati okvara v delovanju stvari; v tem roku mora tudi kupec uveljavljati zahtevek za popravilo stvari. Koliko časa je minilo od takrat, ko se je pokazala okvara, do takrat, ko je kupec zahteval njeno popravilo, ni (pravno) pomembno. Garancijski roki imajo enak pomen kot jamčevalni roki pri odgovornosti za (skrite) stvarne napake. Z iztekom garancijskega roka preneha odgovornost proizvajalca oziroma prodajalca na podlagi garancije in kupec izgubi pravice.

ZVPot konkretno opredeljuje »primeren rok« za odpravo napake v brezhibnem delovanju stvari, in sicer je ta 45 dni. Garancijski rok se glede na obseg popravila (manjši ali bistven poseg – popravilo) temu ustrezno bistveno podaljša ali pa teče znova od zamenjave oz. vrnitve popravljene stvari.

Prodajalec je dolžen na svoje stroške spraviti stvar do kraja, v katerem naj bo popravljena oziroma zamenjana, ter jo popravljeno oziroma zamenjano vrniti kupcu. Ta čas tudi trpita nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari.

Pravice kupca nasproti proizvajalcu iz garancijskega lista ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko je od njega zahteval popravilo ali zamenjavo stvari. Gre za prekluzivni rok, ki ga ne ovira institut pretrganja roka, in se upošteva na ugovor prizadetega (ne po uradni dolžnosti sodišča). Pravice je treba v tem roku sodno uveljavljati, sicer proizvajalčeva odgovornost preneha. OZ pri ureditvi odgovornosti za brezhibno delovanje stvari ne določa posebnega pravila o roku za sodno uveljavljanje zahtevkov v razmerju do prodajalca, smiselno pa je v tem delu uporabiti pravila po 480. členu OZ.

Vir: magistrsko delo Pravni vidiki afere Dieselgate, 2016, Damjan Merhar