Na kratko o Evropskem sodišču za človekove pravice

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je mednarodno sodišče, s sedežem v Palači človekovih pravic v Strasbourgu. Na podlagi Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP) je bilo ustanovljeno leta 1959. Do 1. novembra 1998, ko je v veljavo stopil 11. Protokol h Konvenciji (Protokol), je ob njem in ob Odboru ministrov delovala tudi Evropska komisija za človekove pravice, ki je bila zadolžena za predhodno selekcijo pritožb. Od 1. novembra 1998 dalje, pa ESČP deluje kot stalno sodišče. Na drugih celinah organa kot je ESČP, ne poznajo.

Njegova naloga je v prvi vrsti zagotavljati, da države spoštujejo in zagotavljajo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki izhajajo iz EKČP in njenih Protokolov, svojim državljanom in vsem znotraj njihove jurisdikcije, ne glede na raso, spol, državljanstvo, etični izvor ali drugo okoliščino. ESČP deluje na podlagi EKČP in v skladu s Poslovnikom sodišča. Stroške za delovanje ESČP nosi Svet Evrope. Proračun Sveta Evrope pa se financira s prispevki držav članic, ki so določeni v skladu z merili, ki upoštevajo število prebivalcev in bruto domači proizvod. Proračun za leto 2019, ki je namenjen ESČP znaša skoraj 70 milijonov evrov.

ESČP je sestavljeno iz števila sodnikov, ki je enak številu držav članic Sveta Evrope – trenutno je teh 47. Vsaka država članica Sveta Evrope predlaga tri kandidate izmed katerih Parlamentarna skupščina Sveta Evrope z večino glasov izvoli enega. Od leta 2010 imajo sodniki devetletni mandat, brez možnosti ponovne kandidature. Pred letom 2010 pa so imeli sodniku šestletni mandat, z možnostjo ponovne kandidature. Mandat sodnikom poteče, ko dosežejo starost 70 let. Sodnik je lahko predhodno razrešen svoje funkcije samo v primeru, če tako želi sam, ali če ostali sodniki z dvotretjinsko večino odločijo, da ne izpolnjuje zahtevanih pogojev. EKČP tudi določa, da morajo sodniki imeti visok moralni ugled in morajo bodisi izpolnjevati zahtevane pogoje za opravljanje visokih pravosodnih funkcij ali pa morajo biti splošno priznani pravni strokovnjaki. Sodniki med opravljanjem svoje funkcije ne smejo prejeti nobene dolžnosti, ki ni združljiva z njihovo neodvisnostjo, nepristranskostjo ali z drugimi zahtevami, ki izhajajo iz te funkcije. Primarno načelo delovanja sodnikov je njihova neodvisnost. Sodniki obravnavajo zadeve kot posamezniki in ne zastopajo države. Med opravljanjem svojih funkcij uživajo privilegije in imunitete, ki so določene v Statutu Sveta Evrope in v sporazumih, ki so sklenjeni na podlagi tega Statuta. Prvi sodnik ESČP iz Slovenije je bil Peter Jambrek (1993-1998), nato Boštjan Zupančič (1998-2016), trenutno pa mesto sodnika zaseda Marko Bošnjak (od leta 2016).

ESČŠ je razdeljeno na pet oddelkov oz. sekcij. Vsak oddelek ima predsednika, podpredsednika in skupino drugih sodnikov. Sestava oddelkov, določenih za dobo treh let, mora biti geografsko in spolno uravnotežena ter mora upoštevati različne pravne sisteme držav članic. Znotraj oddelkov so oblikovani senati. Senati treh sodnikov so ustanovljeni za obdobje dvanajstih mesecev po krožnem sistemu izmed članov vsakega oddelka, pri čemer je izvzet predsednik oddelka. Senat sedmih sodnikov sestavljajo predsednik oddelka, kateremu je bila dodeljena zadeva, sodnik države zoper katero je bila vložena pritožba (nacionalni sodnik), in pet drugih sodnikov, ki jih izbere predsednik oddelka, izbran po principu rotacije. Veliki senat sedemnajstih sodnikov sestavljajo predsednik in podpredsednik sodišča, predsedniki oddelkov ter nacionalni sodnik in drugi sodniki, ki so izbrani z žrebom. Sodniki ne morejo zasedati v velikem senatu, če so pred tem zasedali v senatu, ki je prvi obravnaval zadevo. Sodnike posameznike po posvetu z Uradom ESČP (ki je sestavljen iz predsednika, podpredsednikov ESČP in iz predsednikov oddelkov) imenuje predsednik ESČP. Njihov mandat traja dvanajst mesecev. Kadar nacionalni sodnik ne sodeluje v zadevi zaradi nezmožnosti, umika ali izvzetja, predsednik sodišča imenuje ad hoc sodnika s seznama, ki ga vnaprej predloži država članica. Država članica na seznam uvrsti od tri do pet oseb, ki izpolnjujejo pogoje za imenovanje v naziv ad hoc sodnika. Njihov mandat traja dve leti in so lahko ponovno izvoljeni. Na seznamu za leto 2019 so: Saša Sever, Boštjan Zalar, Jure Vidmar in Aleš Galič.

ESČP deluje na temelju načela subsidiarnosti, ki določa, da se zadeva lahko obravnava šele potem, ko so bila uporabljena vsa primerna in učinkovita domača pravna sredstva. Pristojno je za obravnavo individualnih pritožb, meddržavnih pritožb in za izdajo svetovalnih mnenj. Individualno pritožbo lahko vloži katerakoli oseba, skupina posameznikov, podjetje ali nevladna organizacija, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitev pravic, ki so jim priznane z EKČP in njenimi Protokoli, s strani katerekoli države pogodbenice – članice Sveta Evrope. Meddržavno pritožbo lahko zaradi domneve kršitve določil EKČP in njenih Protokolov vloži katerakoli država pogodbenica zoper drugo državo pogodbenico. Pritožbe zoper tretje države in posameznike so zavrnjene kot nedopustne. Večina pritožb je na ESČP vloženih s strani posameznikov, zato v nadaljevanju sledi podrobnejši opis postopka individualne pritožbe.

Vložitev pritožbe in postopek pred sodiščem

Individualna pritožba mora izpolnjevati pogoje, ki so zapisani v 47. členu Poslovnika sodišča. Bistvene sestavine pritožbe so: ime pritožnika in ostali osebni podatki; ime in podatki zastopnika; ime države ali držav članic zoper katere je vložena pritožba; navedba dejanskega stanja in relevantnih dejstev: navedba domnevnih kršitev EKČP z ustreznimi utemeljitvami ter izjava o sprejemljivosti oz. o izčrpanju notranjih pravnih sredstev. ESČP obravnava le pravilno vložene pritožbe.

Pravno zastopanje oz. pomoč odvetnika na začetku postopka ni potrebna. Vsak se lahko na ESČP obrne neposredno, s po pošti poslanim pritožbenim obrazcem in potrebnimi dokumenti. Pomoč odvetnika postane obvezna, ko je pritožba sprejeta in ESČP in sodišče o zadevi obvesti Vlado tožene stranke ter jo pozove za predložitev stališč. Pritožnika lahko zastopa oseba, ki je odvetnik v eni od držav pogodbenic EKČP ali je za to pooblaščen s strani predsednika senata. Slovenijo je pred ESČP do novembra 2017 zastopalo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije. Ko je Državno pravobranilstvo 20. novembra 2017 prenehalo z delovanjem, pa je vse njegove naloge in pristojnosti prevzelo Državno odvetništvo. Tako sedaj Slovenijo pred ESČP zastopa Državno odvetništvo.

Vloga na ESČP je lahko vložena v uradnem jeziku ene od držav pogodbenic EKČP. Po proglasitvi pritožbe za sprejemljivo se postopek načeloma izvaja v enem izmed uradnih jezikov ESČP (angleščina in francoščina). Predsednik senata ali predsednik velikega senata pa lahko dovoli nadaljnjo uporabo jezika, v katerem je bila vložena vloga. Postopek pred ESČP načeloma poteka v pisni obliki, v določenih primerih pa ESČP lahko razpiše javno obravnavo. Poslovnik Sodišča določa, da je javnost v nekaterih primerih v celoti ali deloma izključena iz obravnave.

Zaradi neizpolnjevanja kriterijev dopustnosti, je velika večina vloženih vlog na ESČP razglašenih za nedopustne. Odločitev sodnika posameznika, da je vloga nedopustna je dokončna in je ni mogoče izpodbijati. Če sodnik posameznik ne odloči, da je pritožba nedopustna ali je ne črta iz seznama, jo v nadaljnjo presojo predloži odboru ali senatu. Odbor lahko odloči, da je pritožba nedopustna ali jo črta iz seznama zadev, kadar se taka odločitev lahko sprejme brez nadaljnje presoje. Lahko odloči, da je dopustna in izda sodbo o zadevi, če je njeno temeljno vprašanje že del uveljavljene sodne prakse ESČP. Odločitve odbora so dokončne. Senat odloči o dopustnosti in vsebini pritožbe posameznika, če odločitev ni sprejeta s strani sodnika posameznika ali odbora in če odbor ni izdal sodbe. Senat odloča tudi o dopustnosti in vsebini meddržavnih pritožb. Kadar se obravnava pomembno vprašanje v zvezi z razlago EKČP ali njenih Protokolov lahko senat, če še ni izrekel sodbe, zadevo odstopi velikemu senatu. Obe strani pa se morata s tem strinjati.

Pritožba je dovoljena le, če je država tista, ki domnevno krši človekove pravice in ni dovoljena, če človekove pravice kršijo zasebniki ali zasebne pravne osebe. ESČP lahko obravnava zadeve šele potem, ko je vlagatelj izčrpal vsa razpoložljiva domača pravna sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava. Vlogo mora vlagatelj vložiti v šestih mesecih od dne, ko je bila sprejeta dokončna odločitev po domačem pravu. Za nedopustno je razglašena vsaka pritožba, ki: ni v skladu z določbami EKČP ali njenih Protokolov, je očitno neutemeljena ali pomeni zlorabo pravice posameznika do pritožbe. Prav tako je nedopustna pritožba, če za vlagatelja ni nastal znatno neugodnejši položaj, razen če spoštovanje človekovih pravic, opredeljenih v EKČP in njenih Protokolih, zahteva tako obravnavo. V tem primeru ni mogoče zavrniti zadeve, ki je ni prej ustrezno obravnavalo že domače sodišče.

Če ESČP odloči, da je zahteva za obravnavo sprejemljiva lahko stranke sklenejo t.i. prijateljsko poravnavo, ki mora biti sklenjena v skladu s spoštovanjem človekovih pravic. Če je prijateljska poravnava dosežena, ESČP zadevo izbriše iz seznama zadev. Odločitev o poravnavi se pošlje Odboru ministrov, ki nadzira izvajanje določil, ki so navedeni v odločitvi. ESČP stranki spodbuja k prijateljski poravnavi. Če stranke dogovora ne skleneta, ESČP nadaljuje z obravnavanjem pritožbe.

Sodba sodišča

Sodba mora biti izdana v uradnem jeziku ESČP in mora vsebovati naslednje bistvene sestavine: ime predsednika senata in drugih sodnikov, ime sodnega tajnika ali njegovega namestnika; datum sprejetja in izdaje sodbe: navedbo strank; imena zastopnikov, odvetnikov ali svetovalcev strank; potek postopka; opis dejanskega stanja; povzetke navedb strank; pravne razloge odločitve; izrek sodbe; odločitev o sankciji; odločitev o stroških; število sodnikov ter navedbe o tem, katero besedilo je verodostojno. Sodniki, ki so sodelovali pri obravnavi zadeve, lahko napišejo pritrdilno ali odklonilno ločeno mnenje. Sodbo se razglasi na javni obravnavi ali z obvestilom. Posreduje se jo strankam v postopku, Odboru ministrov Sveta Evrope in generalnemu sekretarju Sveta Evrope.

Sodba senata postane dokončna in pravnomočna, ko stranki izjavita, da ne bosta zahtevali ponovne obravnave pred velikim senatom oz. po preteku tri mesečnega roka, v katerem je potrebno poslati zahtevo za ponovno obravnavo pred velikim senatom. Sodba velikega senata je dokončna in zoper njo ni možna pritožba. Če ESČP v obravnavani zadevi ne ugotovi kršitve, je spor med pritožnikom in državo končan. V nasprotnem primeru je sodbo potrebno uresničiti v domačem pravnem redu. Dokončna sodba je za državo obvezujoča. Za nadzor nad njeno izvršitvijo je pristojen Odbor ministrov Sveta Evrope. Sodbe ESČP so objavljene v uradnih poročilih in na spletni strani ESČP.

Države imajo mednarodnopravno obveznost, da v domačih pravnih redih uresničujejo sodbe ESČP. Ker ESČP nima izvršilnih pristojnosti, je izvrševanje odvisno od posamezne države. Zaradi pomanjkanja politične volje ali nezmožnosti posameznih držav, ostaja veliko število sodb neizvršenih.

Poznamo tri načine oz. korake izvrševanja sodb ESČP. Prvi način je pravično zadoščenje, kjer Odbor ministrov preveri, ali je država plačala pritožniku znesek, ki ga je določilo ESČP. Država mora znesek s pripadajočimi zamudnimi obrestmi poravnati nemudoma, brezpogojno in v enkratnem nakazilu. Drugi korak je posamično izvrševanje, ki se nanaša na uresničevanje zahtev ESČP v konkretnih primerih. Med oblike posamičnega izvrševanja spadajo: vzpostavitev prejšnjega stanja, plačilo denarne odškodnine, ponovno odločanje ter obnova že končanih kazenskih postopkov. Tretji način izvrševanja sodb pa je splošno izvrševanje. Države morajo zagotoviti, da se kršitve EKČP odpravijo in da se podobne kršitve preprečijo. Od nacionalnega sodišča lahko ESČP zahteva, da spremeni zakonske in ustavne določbe, ki povzročajo kršitve EKČP, da spremeni ustaljeno sodno prakso, ter da izboljša dostop javnosti do sodb ESČP. Skrajna sankcija za nespoštovanje EKČP in neuresničevanje sodb je izključitev države iz članstva organizacije Sveta Evrope.

Pilotne sodbe

Zaradi velikega števila zadev, ki izhajajo iz enakega problema, je ESČP razvilo nov postopek t.i. postopek pilotne sodbe. Ko sodišče prejme veliko število vlog, ki izhajajo iz enakega problema, lahko izbere eno ali več vlog in te obravnava prednostno. Pri obravnavanju vloge bo skušalo doseči rešitev, ki bo presegala obravnavani primer in bo zajemala vse podobne primere, ki izhajajo iz enakega problema. Nastala sodba bo pilotna sodba. Namen pilotne sodbe je, da sodišče ugotovi, ali je v obravnavanem primeru prišlo do kršitve ESČP, da identificira sistemske napake v državi, da poda jasna navodila Vladi, s katerimi je mogoče odpraviti te napake ter, da bi se oblikovalo nacionalno pravno sredstvo, ki bi se lahko ukvarjalo s podobnimi primeri ali vsaj, da bi prišlo do poravnave vseh takih nerešenih zadev pred ESČP. Pilotna sodba je namenjena za pomoč nacionalnim organom, da odpravijo sistemske probleme, ki jih je ESČP izpostavilo kot povod za ponavljajoče zadeve. Pri tem jim pomaga Odbor ministrov, ki skrbi za to, da se sodbe pravilno izvrši.

ESČP je prvo pilotno sodbo izdalo 22. junija 2004 v zadevi Broniowski proti Poljski. Zaradi nejasnosti in nepreglednosti postopka je bila leta 2010 sprejeta deklaracija z zahtevo, da se razvijejo jasna in predvidljiva merila za postopek izdajanja pilotnih sodb. Naslednje leto je bilo sprejeto novo, 61. pravilo Poslovnika sodišča, ki ureja postopek v primeru sistemskih kršitev človekovih pravic. Prva pilotna sodba zoper Slovenijo je bila izdana leta 2005 v zadevi Lukenda. Sodišče je Sloveniji naložilo, da mora z ustreznimi zakonodajnimi ukrepi in izvedenimi praksami zagotoviti pravico do sojenja v razumnem roku.

Svetovalna mnenja

ESČP je poleg sojenja, na zahtevo Odbora ministrov, pristojno tudi za dajanje svetovalnih mnenj o pravnih vprašanjih v zvezi z razlago EKČP in njenih Protokolov. Vprašanja ne smejo biti povezana z vsebino ali obsegom pravic in svoboščin, ki so opredeljene v I. delu EKČP  in njenih Protokolih. Enako velja za vprašanja, ki bi jih lahko obravnavalo ESČP ali Odbor ministrov v zvezi s kakšnim postopkom, sproženim v skladu z EKČP. Odločitev Odbora ministrov, da zahteva svetovalno mnenje, mora biti sprejeta z večino glasov predstavnikov, ki zasedajo v Odboru. Svetovalna mnenja morajo biti obrazložena. Vsak sodnik lahko svetovalnemu mnenju da svoje ločeno mnenje, če se delno ali v celoti ne strinja s soglasnim mnenjem sodnikov. Svetovalna mnenja je potrebno poslati Odboru ministrov.

Vir: magistrsko delo Slovenija pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, 2015, Maja Gogala