Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin

V okviru Sveta Evrope je bila sestavljena Konvencija za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bolj znana kot Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP). EKČP je mednarodna pogodba, ki je bila podpisana 4. novembra 1950 v Rimu in je v veljavo stopila 3. septembra 1953. Konvencija je uveljavila določene pravice, navedene v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah Združenih narodov (Deklaracija). V sklopu konvencije je bil ustanovljen sodni organ s pooblastili za sankcioniranje držav, ki ne upoštevajo njenih določb.

Slovenija je EKČP podpisala 4. maja 1994 in ratificirala 28. junija 1994. Slovenski ustavni red pri odnosu med nacionalnim in mednarodnim pravom sledi pristopu oz. teoriji, ki se imenuje dualizem. Mednarodne pogodbe, ki se neposredno uporabljajo, morajo biti najprej ratificirane v Parlamentu in objavljene v Uradnem listu. Ustava Republike Slovenije v 8. členu določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Določeno je tudi, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe v Sloveniji uporabljajo neposredno.

EKČP je sestavljena iz Preambule in treh delov. V Preambuli je poudarjen pomen Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Zapisano je, da si Deklaracija prizadeva zagotoviti splošno in učinkovito priznavanje in spoštovanje v njej razglašenih pravic. V prvem delu najdemo zapisane določbe o pravicah in temeljnih svoboščinah. Drugi del zajema določbe o položaju in delovanju ESČP. V zadnjem, tretjem delu pa najdemo zapisane razne določbe, ki so povezane s EKČP (kot na primer kateri so pogoji podpisa in ratifikacije EKČP).

Namen sprejetja EKČP je bil, da države svojim državljanom zagotovijo, da se ne bodo ponovile kršitve človekovih pravic in ostale grozote iz druge svetovne vojne. Države članice Sveta Evrope so se z ratifikacijo EKČP zavezale, da bodo spoštovale temeljne državljanske in politične pravice vsakogar pod svojo pristojnostjo. EKČP je živ in razvijajoč instrument. Spreminja se z interpretiranjem njenih določb s strani ESČP in s Protokoli h Konvenciji.

Cilj EKČP je zagotoviti širše varstvo in nadaljnji razvoj človekovih pravic in temeljnih svoboščin. EKČP varuje zlasti pravico do življenja, pravico do poštenega sojenja v civilnih in kazenskih zadevah, pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, svobodo izražanja, svobodo mišljenja, vesti in vere, pravico do učinkovitega pravnega sredstva, pravico do mirnega uživanja posesti ter pravico voliti in biti voljen. Poleg varovanja pravic in temeljnih svoboščin, določene stvari tudi prepoveduje. Prepoveduje zlasti mučenje, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje, samovoljno in nezakonito pridržanje, izgon lastnih državljanov ali prepoved vstopa v državo svojim državljanom, smrtno kazen in skupinski izgon tujcev ter diskriminacijo pri uživanju ostalih pravic in svoboščin, ki so varovanje s Konvencijo.

EKČP nima enakega pravnega položaja in moči v vseh državah članicah Sveta Evrope. V vsaki državi predstavlja zavezujoče notranje pravo, saj so se države zavezale, da bodo na svojem ozemlju zagotovile spoštovanje v EKČP zapisanih človekovih pravic in svoboščin. Do razlik med državami pride v načinu zagotavljanja obveznosti spoštovanja pravic in svoboščin. Prav tako lahko države priznavajo EKČP različne pravne položaje. Tako je na primer EKČP v Sloveniji nad zakoni in pod Ustavo, medtem ko ima v Avstriji moč Ustave ter v Nemčiji moč zakona.

Protokoli h Konvenciji

Protokol h Konvenciji je besedilo, ki izvorni Konvenciji dodaja eno ali več pravic ali spreminja nekatere njene določbe. Protokole lahko razdelimo v dve vrsti. Ena vrsta so Protokoli, ki spreminjajo EKČP. Da začnejo veljati, jih morajo sprejeti vse države članice Sveta Evrope. Druga vrsta pa so Protokoli, ki dopolnjujejo EKČP. Ti Protokoli začnejo veljati, ko jih ratificira določeno število držav članic Sveta Evrope. Protokoli, ki h Konvenciji dodajajo pravice, so zavezujoče le v državah, ki so jih podpisale in tudi ratificirale. Za državo, ki je Protokol zgolj podpisala, določbe niso zavezujoče. Do danes je bilo za podpis in ratifikacijo pripravljenih 16 dodatnih Protokolov – Protokol št. 15 bo začel veljati takoj, ko ga bodo podpisale in ratificirale vse države članice Sveta Evrope, Protokol št. 16 je stopil v veljavo 1. avgusta 2018, ko ga je podpisalo in ratificiralo deset držav članic Sveta Evrope.

Protokol št. 1

Prvi Protokol je v EKČP dodal naslednje temeljne pravice: pravica do mirnega uživanja lastnine, pravica do izobraževanja in pravica do svobodnih volitev s tajnim glasovanjem. Veljati je začel 18. maja 1954. Za začetek veljavnosti je bilo zahtevanih 10 ratifikacij s strani držav članic Sveta Evrope. Spremenjen je bil v skladu z določbami Protokola št. 11.

Protokol št. 2

Protokol je ESČP podelil pooblastilo, da daje svetovalna mnenja. Veljati je začel 21. septembra 1970, ko so ga ratificirale vse države članice Sveta Evrope. Nadomeščen je bil s Protokolom št. 11.

Protokol št. 3

Protokol je spremenil 29., 30. in 34. člen EKČP. Veljati je začel 21. septembra 1970, po ratifikaciji vseh držav članic Sveta Evrope. Nadomeščen je bil s Protokolom št. 11.

Protokol št. 4

Protokol je v EKČP vključil: prepoved zaporne kazni zaradi dolgov, pravico do svobode gibanja in svobodne izbire lastnega prebivališča, prepoved izgona državljanov ter prepoved skupinskega izgona tujcev. Protokol je začel veljati 2. maja 1986, ko ga je ratificiralo pet držav članic Sveta Evrope. Spremenjen je bil s Protokolom št. 11.

Protokol št. 5

Protokol je spremenil 22. in 40. člen EKČP. V veljavo je stopil 20. decembra 1971, ko so ga ratificirale vse države članice Sveta Evrope. Nadomeščen je bil s Protokolom št. 11.

Protokol št. 6

Protokol je v EKČP vnesel določbo o odpravi smrtne kazni. Veljati je začel 1. marca 1985, ko ga je ratificiralo pet držav članic Sveta Evrope. Spremenjen je bil s Protokolom št. 11.

Protokol št. 7

Protokol je razširil listo pravic, ki so varovane z EKČP in njenimi Protokoli. Dodana je bila pravica do pritožbe v kazenskih zadevah, pravica do odškodnine v primeru sodne pomote, pravica, da nisi dvakrat sojen ali kaznovan za isto kaznivo dejanje in pravica do enakosti zakoncev. Protokol je začel veljati 1. novembra 1988, ko ga je ratificiralo sedem držav članic Sveta Evrope. Spremenjen je bil s Protokolom št. 11.

Protokol št. 8

Protokol je Evropski komisiji za človekove pravice dal možnost, da ustanovi senate, ki so sestavljeni iz vsaj sedmih sodnikov, za preučitev posamezne pobude, ki jo je mogoče obravnavati na podlagi ustaljene sodne prakse ali v primerih manj pomembnih vprašanj v zvezi z razlago ali uporabo EKČP. V veljavo je stopil 1. januarja 1990, ko so ga ratificirale vse države članice Sveta Evrope. Nadomestil ga je Protokol št. 11.

Protokol št. 9

Protokol je v določenih primerih omogočil vlagatelju pravico do neposredne predložitve zadeve ESČP. Veljati je začel 1. oktobra 1994, ko ga je ratificiralo deset držav članic Sveta Evrope. Protokol je bil razveljavljen, ko je v veljavo stopil Protokol št. 11.

Protokol št. 10

Protokol je spremenil pravilo o večini, ki je potrebna, ko Odbor ministrov glasuje o tem, ali je bila EKČP kršena v primerih, ko o tem ne odloča ESČP. Protokol je izgubil svoj namen, ko je v veljavo stopil Protokol št. 11.

Protokol št. 11

Protokol je ukinil Evropsko komisijo za človekove pravice, ki je bila zadolžena za predhodno selekcijo vlog. Od uvedbe Protokola lahko posameznik vloži vlogo neposredno na ESČP. Z začetkom veljave je nadomestil Protokole št. 2, 3, 5, 8, 9 in 10. Veljati je začel 1. novembra 1988, ko so ga ratificirale vse države članice Sveta Evrope.

Protokol št. 12

Protokol je vnesel določbo o splošni prepovedi diskriminacije. Veljati je začel 1. aprila 2010, ko ga je ratificiralo deset držav članic Sveta Evrope.

Protokol št. 13

Protokol je vnesel določbo o odpravi smrtne kazni. Določba velja v vseh okoliščinah, tudi za kazniva dejanja, ki so storjena v času vojne in v času neposredne nevarnosti za njo. Veljati je začel 1. julija 2003, ko ga je ratificiralo deset držav članic Sveta Evrope.

Protokol št. 14

Protokol skuša zagotoviti dolgoročno učinkovitost ESČP z optimizacijo filtriranja in obravnavanja vlog. Določil je, da se manj pomembne zadeve dodelijo novim sestavam sodnikov. Sodnik posameznik lahko dokončno odloči o zadevi, če je nedopustnost jasna že od samega začetka. Protokol je podaljšal mandat sodnikov na devet let, brez možnosti ponovne izvolitve. Veljati je začel 1. junija 2010, ko so ga ratificirale vse države članice Sveta Evrope.

Protokol št. 15

Protokol spreminja EKČP s tem, ko dodaja sklicevanje na načelo subsidiarnosti in doktrino prostega preudarka v Preambulo EKČP. Prav tako spreminja rok, v katerem je potrebno vlogo vložiti na ESČP. Sedaj je potrebno vlogo vložiti v šestih mesecih od dne, ko je bila sprejeta dokončna odločitev po domačem pravu. Ko bo Protokol začel veljati, se bo šest mesečni rok skrajšal na štiri mesece. Protokol bo začel veljati, ko ga bodo podpisale in ratificirale vse države članice Sveta Evrope.

Protokol št. 16

Protokol je omogočil najvišjim sodiščem in razsodiščem v državi pogodbenici, da lahko od ESČP zahteva svetovalna mnenja o načelnih vprašanjih v zvezi z razlago ali uporabo pravic in svoboščin, ki so opredeljene v EKČP in njenih Protokolih. Protokol je začel veljati 1. avgusta 2018, ko ga je ratificiralo deset držav članic Sveta Evrope.

Vir: magistrsko delo Slovenija pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, 2015, Maja Gogala