Družinska mediacija je namenjena družinam oz. ožjim in širšim družinskim članom. Je učinkovito orodje za konstruktivno komunikacijo in iskanje ustreznih rešitev za vse člane družine, ki so v sporu. Primerna je za reševanje vseh sporov, ki so povezani z družinskimi odnosi, od vsakodnevnih vprašanj do vprašanj, ki se lahko ali pa se že rešujejo na sodišču. V 13. členu Družinskega zakonika (DZ) je določeno, da je mediacija v družinskih zadevah postopek, v katerem udeleženci prostovoljno s pomočjo ene ali več nevtralnih tretjih oseb – mediatorjev, skušajo doseči mirno rešitev spora, ki izvira iz medsebojnih družinskih razmerij.

Iz 205. člena DZ izhaja, da se mediacija izvede pred začetkom sodnega postopka, med njim ali po koncu sodnega postopka in obsega pomoč pri urejanju osebnih in premoženjskih razmerij. Prvenstveno se izvaja pred začetkom sodnega postopka z namenom oblikovati predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze ali predlog za sklenitev sodne poravnave o varstvu in vzgoji otroka, o njegovem preživljanju in o njegovih stikih s starši ali z drugimi osebami ali o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj. Mediacija med sodnim postopkom se izvaja v skladu z zakonom, ki ureja alternativno reševanje sodnih sporov. Sodišče lahko predlog strank oz. udeležencev postopka, ki soglašajo, da se opravi poskus mediacije, zavrne in ne prekine sodnega postopka, če v postopkih, ki se nanašaj tudi na otroka, meni, da prekinitev ne bi bila v korist otroka. Nadalje iz 206. člena DZ izhaja, da mediacijo med sodnim postopkom izvajajo mediatorju v okviru programov, ki jih sprejmejo in uveljavijo sodišča v skladu z zakonom, ki ureja alternativno reševanje sodnih sporov. Mediacijo pred začetkom in po koncu sodnega postopka pa izvajajo mediatorji, ki so uvrščeni na seznam mediatorjev pri ministrstvu, pristojnem za družino.

DZ v 210. členu našteva posebnosti mediacije v sporih iz razmerij do otrok, in sicer mediator lahko v mediacijo vključi tudi otroka, ki je sposoben razumeti pomen in posledice mediacije, če oceni, da je to otroku v korist; mediator mora pri mediaciji vselej upoštevati načelo največje otrokove koristi; v primerih suma nasilja v družini se mediacija med strankama ne izvaja; mediator, ki v mediaciji izve, da je otrok ogrožen, je dolžan o tem obvestiti Center za socialno delo (CSD) in strokovni delavec CSD, ki je sodeloval pri mediaciji, ne sme sodelovati pri izdelavi mnenja za sodišče v postopku za varstvo koristi otroka.

Posebnosti mediacije v družinskih sporih[1]:

• večja čustvena prizadetost strank: poleg konflikta je pri družinskih sporih zelo močan tudi medsebojni konflikt partnerjev, v katerega lahko vključujeta tudi otroke in svoje starše. Ob začetku mediacije v sporih, ki so posledica razpada družine, obstaja velika razlika v čustvenem stanju obeh partnerjev. Poudarjena je vloga mediatorja pri vzpostavljanju komunikacije, povzemanju in preoblikovanju izjav in mnenj strank tako, da so za drugo stranko bolj sprejemljivi in pri spodbujanju stranke, da prepozna svoje resnične potrebe, ki so velikokrat skrite pod zahtevami, ki jih postavlja v sodnih postopkih. Mediator mora biti potrpežljiv in usmerjati potek mediacije k reševanju problemov.
• načelo največje koristi otroka: mediator upošteva načelo tako, da spodbuja starša, da pri oblikovanju dogovora najprej upoštevata otrokovo korist. Mediator ob iskanju najprimernejše rešitve lahko vse okoliščine, ki vplivajo na odločitev pretehta skupaj s staršema. Če mediator oceni, da je v korist otroka in se stranke strinjajo, v mediacijo vključi tudi druge osebe, če se izkaže, da imajo v življenju otroka zelo pomembno vlogo. Če mediator oceni, da dogovor nasprotuje koristi otroka, na to opozori starša in v kolikor je zaradi dogovora resneje ogrožena otrokova korist lahko nadaljnje sodelovanje pri mediaciji odkloni.
• vključevanje otroka v mediacijo: otroka se lahko vključi v postopek mediacije, če razume pomen postopka in posledice odločitve ter izrazi željo, da bi v postopku sodeloval. Vključi se ga le pri iskanju rešitev glede vprašanj, ki se nanašajo nanj. V postopek se otroka ne vključi, če mediator oceni, da je pod izrazitim vplivom enega od staršev, a bi bila pristnost njegovega mnenja vprašljiva in če bi vključitev zanj pomenilo dodaten stres. Mediator o udeležbi otroka v mediaciji odloči upoštevajoč korist otroka.
• izjema od načela zaupnosti: v družinski mediaciji načelo zaupnosti ne velja popolnoma. Če mediator v postopku mediacije ugotovi, da obstajajo okoliščine, ki kažejo na to, da je otrok ogrožen, mora o tem takoj obvestiti pristojne organe. Mediator s to izjemo uvodoma seznani stranke mediacije.
• preoblikovanje dogovora iz mediacije v družinskih sporih v sodno poravnavo ali sklep: sporazum, ki sta ga stranki sklenili v mediaciji pred začetkom ali med sodnim postopkom je potrebno predložiti sodišču. Sodnik nato razpiše narok, na katerem preveri, ali je predlagani sporazum v korist otroka.
• omejitve pri dispoziciji strank zaradi varstva koristi otroka: stranke se ne morejo dogovorit, da se starš v imenu otroka odpoveduje preživljanju. Mediator mora tudi preveriti ali je dogovor o stikih dejansko izvedljiv, upoštevajoč šolske in zunajšolske obveznosti otroka ter delovne obveznosti staršev.

Poznamo več vrst družinske mediacije[2]:

• proaktivna družinska mediacija: do spornih vprašanj pride tudi v dobrih odnosih. Mediacijo se uporabi, ker je hitra in učinkovita ter se tako prihrani čas in energijo. Sprotno reševanje oz. obvladovanje konfliktov prispeva k izboljšanju odnosa in preprečuje poslabšanje odnosa zaradi kopičenja nerešenih konfliktov.
• rekonstruktivna družinska mediacija: pomeni mediacijo z namenom izboljšanja odnosa preko razreševanja ključnih nerazrešenih sporov, ki odnos hromijo oz. slabijo.
• ločitvena mediacija: mediacija v postopku ločitve prispeva k temu, da se partnerja razideta bolj kultivirano in skleneta boljše dogovore, ki jih tudi upoštevata. Pari, ki se razidejo s pomočjo mediacije v primerjavi s parki, ki se razidejo preko postopka na sodišču, običajno obdržijo boljše odnose, se držijo dogovorov in ohranjajo več stikov z otroki.
• poločitvena mediacija: imenujemo jo lahko tudi mediacija med nekdanjima partnerjema. Običajno se po razhodu pojavijo vprašanja oz. problemi glede katerih se morata bivša partnerja uskladiti. Mediacija prihrani čas in napor, zmanjša stres ob usklajevanju in bivša partnerja prideta do boljših dogovorov.
• mediacija med drugimi družinskimi člani ali sorodniki: mediacija se uporabi tudi v sporih med starši in otroki, brati oz. sestrami, polbrati oz. polsestrami, tastom oz. taščo, zetom oz. snaho in v ostalih družinskih odnosih, kjer želijo udeleženci konflikte rešiti učinkovito in sporazumno.
• neformalna družinska mediacija: družinska mediacija je neformalna takrat, kadar se za reševanje sporov med družinskimi člani uporabijo mediacijske spretnosti. Pri razreševanju sporov lahko pomaga prijatelj, sorodnik, sosed ali eden od družinskih članov. Uporaba mediacijskih spretnosti prispeva k razvijanju spretnosti reševanja konfliktov pri vseh članih družine, posebej še pri otrocih.

Mediacija v družinskih sporih ima tako več prednosti, in sicer zmanjša medsebojna obračunavanja med zakonci, zunajzakonskimi partnerji ali istospolnimi partnerji; spodbudi starše, da prevzamejo odgovornost za odločanje o vprašanjih povezanih z njihovimi otroki; zmanjšuje pritiske staršev na otroka; vpliva na skrajšanje in pocenitev družinskopravnih postopkov; vpliva na povečanje števila sporazumnih razvez; v večji meri zagotavlja prostovoljno izvrševanje sodnih odločb in zagotavlja nadaljevanje osebnih stikov med starši in otroki po razpadu družine.

[1]MEDIACIJA v teoriji in praksi: veliki priročnik o mediaciji, avtorju Nina Betetto … (et al.), ur. Gordana Ristin, Zoran Hajtnik, Ljubljana, Društvo mediatorjev Slovenije, 2011 (str. 234-239)

[2]IRŠIČ, Marko, Družinska mediacija in njena uporabnost v vsakdanjem življenju, Zavod Rakmo, Ljubljana, Zavod Rakmo, 2009 (str. 24-29)